Bela breza sem ustvarila prvo letnico*.
Eno leto je naokoli odkar sem vzklila (registrirala svojo dejavnost) in pognala prve brste in veje (izvajala aktivnosti svetovanja in osveščanja). Mnogi so govorili, da v tem času rastni pogoji niso ugodni, a mlado drevo v meni se je odločilo, (življenjska) sila je bila neustavljiva. Breze vendar rastejo na revnih rastiščih, na golem, skalnatem … pogosto same, a zazrte v prihodnost, da ustvarijo boljše pogoje tudi za druge. Da bo gozd, da bo več zelenja, da pridejo tudi ostala (drevesa), da bo tudi v mestih več zdravih, lepih in varnih dreves.
Čudovito leto je bilo, kar se vidi tudi v lesu. Vse, kar se v enem letu zgodi, je mogoče razbrati iz drevesa in iz lesa tega leta. Vidi se, kdaj so bili pogoji za delo dobri in kdaj slabši. V tem lesu je zapisano, da so bili nekateri meseci zelo ugodni ter rast hitra in svetla, v nekaterih pa je bila suša, a ne tako huda, da bi breza utrpela škodo. Bila so obdobja intenzivne rasti, ko je breza moč črpala iz novih globin in na polno ustvarjala, ter druga ko je omahovala a vztrajala, tudi ob podpori sostanovalk. Bila so obdobja, ko ni pognala ne lista, ne brsta, temveč energijo vlagala v korenine – osnove, za stabilnost, za poslušanje in črpanje energije, pa tudi za povezovanje z drugimi.
Z zavedanjem, da korenine potrebujejo vodo in dobro prezračenost (tal), sem ves čas skrbela za to, da nisem bila preveč utesnjena. Vode (čustev) je bilo obilo, pa sem bila pozorna, da ni preveč zastajala. Korenine so iskale in ustvarjale nove poti – pri nekaterih so naletele na ‘zapore’, a so se zato razrasle drugje, kjer je bilo prisotno razumevanje, interes za skupno delovanje v prid dreves, narave in ustvarjanje harmoničnih odnosov med ljudmi in naravo. Liste in veje sem obračala na različne strani, iskala Sonce in ga tudi našla.
V lesu enega leta je zapisano vse, kar se je zgodilo. Spravljeni so dogodki, čustva, misli, učenje in spoznanja. Vidi se ljubezen (do) srečne ladonje v Izoli, ki je beli brezi ob začetku dala veliko podporo, varnost za kalitev, srečo v najdenem smislu. Hkrati tudi zavetje, kjer smo se srečevali ljubitelji dreves, priložnost za učenje in rast prvih korenin. Vidi se jačanje korenin in lesa, ko se je bela breza na tečaju arboristike učila o negi dreves v mestih.
V lesu je zapisana povezava z veličastno brezo s travnika primorskega Triglava, in še močnejša povezanost z brezo mojega dedka in očeta, s predniki, našo zemljo, našo deželo. Vidi se zadovoljstvo, ker sem lahko s svojim znanjem in ljubeznijo do dreves pomagala lokalnim skupnostim in posameznikom, lastnikom dreves. Vidi se radost, ker sem se lahko skozi ustvarjalno delo zahvalila krajem svoje preteklosti, prostorom, ki so mi veliko dali – Velenje, Izola, Logatec, Ljubljana …
V lesu bodo za vedno ostali tudi boleči dogodki tega leta, saj drevo rane ne zaceli, temveč jo le preraste in omeji. Dogodki so beli brezi pomagali, da se je krepila. Ostal bo spomin na dve mogočni smreki, ki sta morali pasti … tudi tista s 120 preštetimi letnicami na štoru … solze so jih omočile, Sonce pa me je tolažilo. Zapisana je bolečina zaradi slovesa od srčne češnje, drevesa mojega rodu. A bolečina se je spremenila v mir in še močnejšo povezanost z mojimi – drevo smo podrli ob pravi luni, mojster pa je iz češnjevine naredil lesene sklede, da duh češnje zdaj živi med člani vseh vej naše družine. V les se je to leto vrezalo tudi veliko prask zaradi padlih dreves – ko je odšla košata tisa na malem trgu, eden od treh velikih kafrovcev, debeli koprivovec med bloki, pinija ob cesti, cedra ob hiši, bor … Najglobljo rano je povzročila bolečina zaradi košate ciprese v parku. Prijateljice, kjer sem nabirala storžke, pa je ostala brez rok, ki so me nekoč objemale. Rana se še ni zarasla … izkušnja je poglobila korenine bele breze, ljubezen do dreves in hvaležnost. Hvaležna cipresi za toplino, ki jo čutim vsakič, ko se dotaknem njenega debla. Hvaležna tudi pinijam, ki vztrajajo, hvaležna mladim hrastom, ki sem jih našla na pobočju in me ob obisku napolnijo s svežim pogumom in odločnostjo.
Lepih energij in dogodkov je bilo več kot bolečin, bistveno več, zato je breza vztrajala in ustvarjala naprej. Premagala je življenjske sitnosti in zajedalce (birokracijo), se naučila plačevanja prispevkov in davkov, izdajanja računov, izpolnjevanja obrazcev … Les se je utrdil. Prerasla je lastne strahove in prepričanja ter se učila zaupati v sonce. Rast se je krepila, vetrovi so prinesli priložnosti za delo z novimi ljudmi, mladimi, za pisanje, raziskovanje. Z mnogimi smo si izmenjevali dobro energijo in informacije, bili smo si podpora, povezani v nevidni naravni asplet, kot drevesa v gozdu, s prepletom korenin in gljiv.
Breza je širila svojo svetlobo in še bolj zasijala, kadar je prejela zahvalo, objem, novo povabilo k sodelovanju ali bila preprosto deležna pozornega pogovora … klepet z gradbincem, rešeno in negovano drevo, radovedne otroške oči in spontani mladostni “Jaz bi šeee!” po trenutkih preživetih na tleh pod mogočno bukvijo, so bili zahvala za brezin obstoj in poslanstvo.
Želim širiti svetlobo … z vejami opletam na vse strani, včasih oplazim tudi boleče … in ves čas se učim, kako zamahniti odločno, a z ljubeznijo, kako s šibo na ljudi prenesti svetlobo. Ljubezen in sočutje do dreves. Včasih veje preprosto odložim na tleh … srečna in počaščena, ko jih kdo pobere. Hvala. Bela breza želim biti tu – za drevesa, naravo in za ljudi. Da gremo skupaj naprej, v lepšo prihodnost, v sobivanju.
V prvi letnici so zapisane energije in delo celotnega leta. Podlaga za naprej, za nov cikel rasti in ustvarjanja.
Krog je sklenjen s hvaležnostjo.
*SSKJ (gozd.): enoletni debelinski prirastek lesa: les ima goste, široke, valovite letnice;
