Voda dá, a tudi vzame. Brez nje ni življenja, z njo je včasih težko. Vzame nam lahko vse – imetje, zemljo … tudi življenje. Voljo do življenja? Občutek svobode?
Na zeleno modrem kotičku našega planeta živimo pod svobodnim soncem, ki enako sije na vse – ljudi, živali, drevesa, rože, reke, jezera, morje. Želimo živeti svobodno. Vsi. Vsi? Vsi!
»… zdaj staro vse je proč in Paka ukročena žubori, spev bodočnosti.«
Himna mesta moje mladosti je nastala v času, ko so bili ljudje ponosni na to, kako so naravo ukrotili. Kako so reko omejili in ji pokazali, kje je njen prostor. Pa je letos tudi ta reka sporočila, da rabi več svobode. Med drugim je bil pod njo nakupovalni center. Nam je hotela morda povedati, da imamo (trgovin) preveč?
Beton, asfalt, ceste, trgovske hale … vse to jemlje prostor Življenju.
Drevo med robniki tiho ječi. Voda spregovori.
Kaj svoboda pomeni za nas ljudi, nekako razumemo. Tudi pri živalih, čeprav tu že bolj odločno postavljamo meje. Škorpijonom v mojem domu ne dovolim svobode. Vsakič, ko se kakšen pojavi, ga ujamem v steklen kozarec in odnesem k staremu zidu daleč stran.
Pa svoboda vode?
Odločno se je odzvala v tem poletju. Hrupno in z veliko močjo. Vzela si je prostor. »Dovolj je!« je bila glasna. Dovolj česa? Ali že vemo? Ali šele spoznavamo? Je bil to sveti bes, sveta jeza? Verjetno se je zdelo tako in se marsikomu še vedno zdi. Da je (samo) grozno. A svet ni samo črn in samo bel, ni samo grd in samo dober … je vse v enem. Če uspemo videti in začutiti reko, vodo, naravo … nedojemljiva Svetost sveta in Življenja.
Živimo v deželi, ki je bogato obdarjena. Narava je povsod, narava je blizu naših domov. Včasih je bila še bližje – v srcih naših prednikov, ki so živeli z njo tesno povezani in v spoštovanju. Niso si domišljali, da so več. Ob Soči je domačin pripovedaoval, kako so nekoč skrbeli za svoj svet. Reko so zelo dobro poznali. Tu in tam je deroča voda spodkopala brežino, odnesla manjšo zaplato zemlje ali v bregu naredila razpoko. Razjedo so hitro popravili, da se ni povečala. S tem so reki pokazali, da tisti travnik potrebujejo in da naj se razlije drugje. S krampom in lopato, nežno a odločno, s spoštovanjem do reke. Vodi, goram, drevesom … so tudi darovali, se jim zahvalili in jih prosili za podporo. Zavedali so se, da niso le kamen, blato, les in tekočina. Da so energija in Duh. Življenje.
Naša osebna svoboda nam je pomembna, pa nas zanese, da spregledamo širšo sliko. Čeprav znamo pametovati o tem, da se naša svoboda končna tam, kjer se začne svoboda drugega. Potem pa mimogrede kratimo svobodo. Vodi. Zidamo tam, kjer je bil včasih njen prostor, njeno domovanje. Morda je bil le njen ‘vikend plac’ – tja se je zatekla občasno. Pa tam zidamo hiše, tovarne, trgovine … Včasih smo nevedni, včasih pa kar arogantni, ko gradimo z zavedanjem, da bo objekt morda kdaj zalila voda in postrežemo z izgovori – češ, nam bo že zavarovalnica povrnila škodo.
Nekoč so ljudje bolj spoštovali reke in ji priznavali več svobode. Reki so dovolili, da se včasih razlije. Kjer se je razlila bolj pogosto, so imeli travnike. Kjer se je sprehodila le včasih, so imeli njive. Prostor, ki ga reka ni obiskovala, je bil za gospodarske objekte in le najbolj suh za stanovanjske hiše.
Pred leti smo na potovanju v Mongoliji bivakirali v puščavi Gobi. Šotore smo postavili na ravnici, ki ni bila videti nič kaj puščavska. Lepa zelena travica je bila na videz idealna podloga za naše šotore. Tu smo preživeli prijetno popoldne in sončen večer. Vsi oblaki so bili nekje daleč, nagnetli so se ob greben, ob hribčke na robu puščave. Sredi noči smo dobili lekcijo. Poplavilo nas je. Vsi smo plavali, z občutkom, kot da si na vodni blazini. Za tiste seveda, ki smo bili v vodotesnem šotoru. Voda je naraščala. Zelo hitro smo spakirali šotore in prtljago ter se s kombijem umaknili na višje ležeče pobočje. V tisto smer, kjer je bil tudi manjši tabor. Naši vodniki očitno niso poznali območja. Videli smo, da po ravnici vijuga majhen potok. A bil je le ozek kanal, le kak decimeter globok in malo več širok. Oblaki, ki smo jih opazovali na obzorju, so prinesli vodo, ki je ponoči napolnila tudi meandre malega potočka v zeleni oazi. Seveda – zeleno, življenje … voda! Če bi le bolje prisluhnili sporočilom narave, preden smo se utaborili. Vse se je dobro končalo in še več dni smo prepevali: »Po jezeeru, sred’ Mongol’je, šotor plava, sem ter tjaaa.« Doma pa pripovedovali zgodbo, kako nas je poplavilo v puščavi.
A šotor je šotor, hiša pa hiša. Dom je dom. Večkrat v življenju sem se selila, a večinoma je bilo prostovoljno. Bila je moja svobodna volja in moja izbira, moja odločitev. Tokrat narava v naši deželi to svobodo marsikomu odreka. Preizkušnje so krute. Neživljenjske? Kar me Življenje uči je to, da je bistveno večje od tega, kar si moj omejeni um zna predstavljati. Pa tudi to, da se vse zgodi z razlogom. Zgodi se zame, in ne meni. Za nas, in ne nam.
Neke vrste kaos v prostorskem načrtovanju, ki s(m)o si ga dovolili ustvariti v zadnjih 30 letih, je pripeljal do možnosti, da ‘legalno’ spregledamo sporočila narave. Da gradimo objekte v prostoru, ki pripada vodi in celo legaliziramo črne gradnje na poplavnih območjih. Da si domišljamo, da bomo s še več betona vklenili in ustavili naravo. Narobe svet. Strah in iluzija (pre)moči, namesto sočutja in sobivanja. A lahko kršimo svoje zakone, v vesoljnem redu pa vlada red. Če se ta poruši, je potrebno posredovanje. In tudi ko se zgodi najhujša katastrofa, je to zato, da bo prav. V redu.
»Narava nikoli ne krši svojih zakonov.«
– Leonardo da Vinci
Reka želi prostor. Prostost, ki je svoboda. Reka se želi izraziti, premikati. V zadnjih letih je bilo več govora o tem, da moramo ohraniti svobodo gibanja. Da ljudi ne smemo zapirati med zidove domov, za ograje držav. Svoboda govora, svoboda izražanja, svoboda gibanja … polna usta so nas razprav o tovrstni svobodi. A tudi voda rabi to. Tudi reka, da, tudi reka je živa in Življenje želi živeti svobodno.
Voda čisti, ohranja Življenje in nas uči. Lekcije so težke. Bomo zmogli? Verjamem, da bomo. Voda življenje podpira, čeprav v stiski to težko vidimo. Uči nas tudi tega, da je bivati in BITI vsaj enakovredno, če ne celo bolj pomembno kot IMETI. Smo se pripravljeni tega spomniti?
So-čutje.
So-delovanje.
So-bivanje.
Drug z drugim, z rekami, izviri, gozdovi, travniki, gorami …
»Bratje, le k soncu, svobodi.
Bratje le k luči na plan!
Noč je bolestna za nami,
pred nami svobode je dan.«
Bo tako tudi za naše sestre, reke?