S tem vprašanjem sem se prvič srečala pred leti na eni od delavnic na Sončnem griču. V življenju sem vedno rada kaj počela, bila aktivna … a na vse skupaj nikoli nisem gledala skozi to vprašanje.
Služiti. Hoditi v službo? V službo hodim že več kot 20 let. Služim?
Sem naravovarstvenica in to ne odkar sem v službi, temveč od vedno. Zlita z naravo, v krošnjah dreves, tabornica, ljubiteljica gozda, morja, vode, skal …
Pred kakšnim tednom sem spet sanjala zelo živo: Na službeni poti, ugotovim, da sem šefa pozabila vprašati za odobritev potnega naloga, ne poznam ljudi, s katerimi naj bi govorila in delala … neki ‘visoki’ brezimni gospodje … vse skupaj se zdi popolnoma brezplodno. Brez pomena. Najbolj me skrbi, kako bom uredila administracijo glede službene poti …
Komu služim? Da, vprašanje se je postavilo točno tako – torej ne čemu, temveč komu. Naključna pomota? Naključja ne obstajajo.
Par dni kasneje smo imeli služben sestanek. Virtualen, približno enako resničen kot sanje. Naravovarstveniki, nekateri na tem področju aktivni že 15 ali več let. In vprašanje se je spet porodilo: Čemu ali komu služim? In nekako se je razjasnilo, pokazalo se je več (navideznih) realnosti … služim:
a) naravi b) varstvu narave c) Varstvu narave
V svojem bistvu vem, da sem zagovornica narave, sem njen glas in to je tisto, kar mi je pomembno. Želim si torej služiti naravi (a). Ali pa to res počnem? Morda pa sem se v letih, odkar to počnem tudi po službeni dolžnosti, ujela v služenje varstvu narave (b)? Torej v služenje, kjer je bistvo varstvo narave, ki je opredeljeno z vidika (in tudi zaradi potreb?) človeka. Že dolgo mi je jasno, da nas narava ne potrebuje. Mi smo tisti, ki brez nje ne moremo živeti. Nenazadnje: Če nas bo preveč, če se bomo z njo še naprej igračkali na uničujoče načine, nam bo pripravila še kak virus, poplavo, požar, sušo …
In ko tako razmišljam in pozorno poslušam o čem teče razprava med nami, poklicnimi naravovarstveniki, me pretrese spoznanje, da že nekaj časa – že kakšnih 10 let (!?) – več ali manj služimo Varstvu narave, c). In ko to zapišem z veliko začetnico, napišem zato, ker s tem mislim Sistem, Strukturo in Zakone. Mislim nekoga, ki za tem stoji … vodja projekta, šef, minister, vlada, zakono-dajalec, razpiso-dajalec, odredbo-dajalec, kontrolor (projekta), Bruselj …
Pred kratkim sem bila v situaciji, ko sem dobila nalogo, da napišem strokovno mnenje, katerega bistvo je bila strokovna presoja stanja dreves in usmeritve za naprej. (Kaj ni to vedno bistvo?? Žal …) Pri tem ni šlo za sklicevanje na zakonske obveznosti, člen iz nekega pravilnika, uredbe, odloka … zapisati je bilo treba tisto, kar je pomembno z vidika urejanja zelenih površin in nege dreves. Vsebina in stroka torej. Kako ravnati, da bo drevesom šlo čim bolje. In to, tak pristop je vesolje stran od tistega, s katerim se žal srečujem pogosteje. Ko je najtežji del naloge ta, da ugotovim (in tudi do vejice točno zapišem), kateri odstavek katerega člena v nekem že 9x posodobljenem zakonu je v povezavi s še dvema zakonoma in tremi podzakonskimi akti tisti, ki mi daje to moč (?!) in pravico, da neke usmeritve zapišem. Torej c).
Služiti naravi … kaj to sploh pomeni?
Ali sploh vem, kaj potrebuje? Ali ji lahko služim, če večino časa preživim s papirji in pred ekranom? Ali ji lahko služim, če se ji ne približam? Če ji ne prisluhnem? Ali ji znam zares prisluhniti? Ali čutim, kaj potrebuje? Ali znam slišati s srcem, ki edino razume njena globlja sporočila?
Redno se vračam k drevesu, poznava se, vesela sva drug drugega. No, jaz sem ga vesela zagotovo, a zdi se mi, da tudi ono … Ko postojim ob njem, ga opazujem, fotografiram, se dotaknem, čutim napetost v njegovih brstih, spremljam odpiranje prvih cvetov … med drugim tudi vidim, da mu robida in srobot jemljeta svetlobo … da mu suhe veje jemljejo energijo … Ja, lahko pomagam. Pa sem dobro slišala? Ne vem … nisem gotova, a nekaj v meni mi pravi … in ko je narejeno čutim hvaležnost, ki se steka vame. Srce čuti, oči polne solz ganjenosti. Pristen stik z bitjem se me vedno globoko dotakne.
Največja resnica v meni je, da želi vse moje bitje služiti naravi.
Njej in zanjo. Torej a).
In da se z vsakim dnem z vedno večjo silo v meni krepi odpor do služenja sistemu in od človeka zapisanim in človeku prilagojenim zakonom.
Že nekaj časa vem kaj velja zame:
“Zakon narave je edini zares veljavni zakon.”
Vem čemu služim.
Pa ti?