Tretje leto Bele breze je bilo posebno, a vendar navadno. Naravno navadno in nič ni šlo naravnost. Tako kot čas, ki vedno manj teče linearno. Včasih je dobro narediti korak nazaj, pa je to morda naprej ali navzgor. Vse teče, valovi. Leto obilja, a ne na videz.
Zagovarjam sobivanje z naravo, pa sem se začela spraševati in učiti, kako sploh biva narava.
Kaj je naravno? Ali lahko to globlje izkusim?
Ena od poglobljenih izkušenj tega leta je, da narava neskončno ustvarja, a ravno tako tudi počiva. Prepričana, da to obvladam, sem se znašla v praznini, ki mi je govorila o novih dimenzijah naravnosti. Začelo se je z odmetavanjem listov jeseni ter nadaljevalo s sivino, tihoto in mirovanjem zime. Počasi in pri miru. Zbujanje z soncem? Tako zelo naravno je, zbuditi se nenasilno. Kdaj sem to nazadnje zares (!) izkusila in izkušala (brezčasnost brez ure)? Neprecenljivo.
Prekrasen, čeprav nič kraški je bil meglen in oblačen Kras zadnjo zimo, ko je narava vabila vase. Prepustila sem se … predala zemlji, spustila v korenine. Samo bila. Počivala. Kot drevesa, ki še predobro vedo, kaj je to zimski počitek. Kaj pomeni čakati na pomlad. Čakanje, ki ni zguba časa. Čas samo je in ne more biti zgubljen. Čas, ko je treba iti po ‘či’, po-či-iti, je pomemben za vsako živo bitje. Tak je naravni ritem, naravni zakoni. Naravno je in nič naravnost. Tudi v tem je bilo to leto značilno – malo naprej, pa spet nazaj, z veliko postanki, ovinki … kot spirala, kot Sonce, ki potuje skozi Vesolje.
Brezo sem hranila z novim znanjem. Keltski drevesni reiki mi je ponudil drugačen stik z drevesi, razširitev obzorij in stik s pozabljenimi koreninami, novimi dimenzijami znanja prednikov. O brezi, o tisi, o brestu, jesenu in drugih močnih drevesih. Znanja, ki je v naši deželi že nekoč bilo, gotovo tudi v kraju, kjer sem na novo zaživela in nosi ime keltskega izvora.
Bela breza sem zamenjala rastišče. Spoznavala sem svoje sostanovalke, sopotnike. Mogočne hraste, cere – morda najbolj carske in pogumne med njimi. Upočasnila sem se, da sem jih lahko slišala. Kajti narava diha in živi počasneje kot obnoreli svet ljudi. V hitrosti ljubezni. Mir, ki se skriva pod lubjem in zleze tudi meni pod kožo. Veliko sem lahko slišala, ko sem se ustavila in res prisluhnila. Se družila z mojimi v gmajni, v skupnosti. Sprejela svojo naravnost, ki je tudi to, da imam drevesa raje kot ljudi.
Ni naravno, da se ne zavedamo kako pomembna je skrb. Pa ne tista iz strahu, ampak iz ljubezni. Skrb in nega. Tudi narava je hvaležna zanju, še posebej v mestih, kjer je življenje za drevesa težje. Ni naravno, da se tako veliko ljudi ne zaveda, da so drevesa živa in potrebujejo pogostejšo nego in skrb kot prometni znak. Življenje mi je ponudilo nove priložnosti, da skupaj s sočutečimi somišljeniki vzpodbujamo k negi narave, k sajenju novih dreves, pri dvigu zavesti o tem, da so drevesa živa bitja.
Leto je prineslo obilje, predvsem navznoter. Krepitev korenin, poglobitev stika z zemljo prednikov, nova spoznanja, ki se kot prečiščeni sokovi gostijo v telesu, da bi nekoč napolnili plod, dozoreli. Narava me je učila o ponižnosti in potrpežljivosti ter da ničesar ni moč prehiteti. Vse se zgodi ob svojem, kozmičnem času. Dren me je spremljal od zgodnje pomladi, ko so njegovi rumenimi cvetovi zažareli kot mala sonca v gmajni, do poznega poletja, ko so mi temne drnule visele nad glavo. Čudoviti sadeži, eni tistih, ki najbolj učijo o tem, da ne gre prehitevati – če jih poberem prezgodaj, je marmelada trpka. Če pa jim dovolim, da so s svojim rodnim drenom in soncem ravno prav dolgo, potem me nagradijo s polnostjo barve, okusa, izkušnje, zdravja. Pa še pri nabiranju ne smem hiteti, saj sicer vse konča v visoki travi.
Vsi otroci bi morali imeti možnost bivati v stiku z naravo, drevesi, potoki, pticami in metuljčki. Čimvečkrat in čim dlje. Sama sem imela srečo, da se v otroštvu veliko časa preživela zunaj in v naravi, kar me je zelo zaznamovalo. LJubim naravo in tudi v tem letu sem imela priložnost navdihovati mlada srca in jim omogočiti bogatejše izkušnje med drevesi in v gozdu.
Breze se dobro znajdemo v suši in na revni zemlji, zato se kar dobro znajdem na kraškem terenu. A vsak osebek je svet zase. V naravi vse valovi in tako tudi želje naravno pridejo in grejo. Morje, še ena moja ljubezen, se je začelo spet oglašati. Ali pa sem ga bila pripravljena spet slišati? Oglasila se je moja duša, ki ljubi drevesa, a tudi vodo. Še dobro se spomnim prekrasne breze, ki mi je bila ob ‘rojstvu’ v navdih. Občudovala sem jo, kako vztraja v burji in s ‘slavnega’ vrha ves čas pogleduje proti morju. Sem duša, ki jo hrani morje in njegova bližina. To zavedanje je letos vame naplavilo kot tsunami. Ljubezen, ki se pretaka in prinaša nove priložnosti. Priložnosti sobivati z naravo in ji služiti. Želja služiti morju. Želja, ki pomeni nekje, nekoč, ob svojem času. Kot hrepenenje in kot priložnost za ustvarjanje. Ljubezen, ki želi ljubiti.
Vsi smo povezani, pa če se vidimo in družimo, ali ne. Za drevesa, za gmajno, je zelo naravno sodelovanje. Če se enemu drevesu polomi krošnja, se na prazen prostor raztegne drugo drevo. Če se drevo podre, se tam razbohoti mladika, ki je morda že desetletja čakala na priložnost, podrto drevo pa jo bo še dolgo podpiralo. Ne gre za tekmovanje, temveč za povezovanje, dopolnjevanje. Skupnost, ki živi kot en organizem, kot eno Življenje s posamezniki, ki služijo življenju, drug drugemu. Služimo.
Ponujam svoje znanje in izkušnje, svoje darove. Včasih so videni in sprejeti, včasih prezrti. Včasih padejo na plodna tla, včasih ostanejo v krošnji. Ustvarjam. Včasih ne dozori. Včasih je še zeleno, pa vseeno pade na plodna tla, v radovedna ušesa, v odprta srca. Ustvarjati in deliti, tako naravno. Tudi o tem me učijo drevesa. Drevo ustvarja, tudi če njegovih cvetov ali plodov nihče ne pobere. Radostna sem nabirala cvetove svetle lipe in opojnega bezga ter vesela opazovala tiste, ki jih nisem dosegla – paša čebelam. Nič ne gre v nič, saj je vse vse. In lipe sopotnice zdaj gledam in se jim klanjam, ko ponovno zlatijo svoje krošnje.
Letošnji prirastek bi lahko opisala kot nekoliko slabši, če bi pristopila ‘po gozdarsko’, gledala številke in sploh upoštevala nenaravna načela (naše) ekonomije. A videz vara in ni najpomembnejši, saj tudi funkcije dreves niso samo lesno proizvodne. Zakaj je človeštvo obsedeno z rastjo? Drevesa rastejo, a niso obsedena. Če so pogoji manj ugodni, rastejo počasneje ali rast celo zaustavijo.
Obsedenost z rastjo ni naravna. Pa storilnost? Delati in imeti pred biti? Delati in zaradi pretiravanja nič biti? Opazujem drevesa in ne kažejo nobenih znakov storilnosti. Ustvarjajo na polno, a niso pridna. Lahkotno in v skupno dobro se razdajajo, včasih že samo s tem, da so. Tako naravno. Hvala za zgled. Tako hvaležna sem, če lahko ustvarjam, a tudi ko (samo) sem.
Leto mi je ponudilo obilje doživljanja in spoznanj. Če želim sobivati z naravo, bi bilo dobro, da ji postanem še bolj podobna.
Dihati z Vesoljem, sprejemati Življenje kot je, predvsem pa se sredi ponorelega sveta vedno znova u-po-čas-ni-iti in um-mir-iti.
Pred mano je nov krog. Kam me ponese Življenje ne vem in ni treba da vem. Tudi drevo ne ve. Gotovo ne bom hodila naravnost, ker to ni naravno.
Breza, ki se v zaupanju predajam Burji, breza, ki se veselim dežnih kapelj, ki se zbirajo v potok in tečejo proti Morju. Ona, ki sem hvaležna za rman, ki mi raste pod nogami in lipo, ki mi sveti v srce. Hvaležna za razgled s skalnega vrha, ki mi ponuja povezavo z ljubeznijo, modro, srebrno, neskončno … z ljubeznijo, ki je tako naravna.