V Izoli sadimo hraste. Hrasti so taki in drugačni, tudi v Sloveniji jih raste več vrst. Po značilnostih in zahtevah za rast se med seboj precej razlikujejo – eni imajo radi vročino, drugi vlago, eni so za v mesta, drugi ne. Kot smo slišali, naj bi v naši občini sadili puhaste hraste. Potem smo opazili, da so sadili črničevje. Prve naj bi zasadili v večjem številu na Baredih, drugih bo manj in bodo v mestu. Tako pravijo.
Puhasti hrast (Quercus pubescens) je značilen za primorske kraje in tvori naravno gozdno združbo skupaj z malim jesenom, navadnim gabrom in drugimi vrstami. Njegovi brsti so izrazito puhasti – sive dlačice opazimo ravno zdaj, spomladi, kasneje pa niso tako izrazite, zato to vrsto zlahka zamenjamo z gradnom (Quercus petraea). Od tega se puhasti hrast razlikuje tudi po skorji, ki je pri slednjem značilno razpokana tako v navpični, kot tudi v vodoravni smeri, tako da jo sestavljajo nekakšne kvadrataste ploščice.
Drugi hrast je bolj poseben za slovenske razmere, redek tudi na Primorskem. Črničevje ali vedno zeleni hrast (Quercus ilex) je zelen vse leto, usnjati listi pa preprečujejo pretirano izgubo vlage poleti ter učinke nizkih temperatur pozimi. Temni listi in krošnja so mu dali ime – v Istri in na obali ga pogosto vidimo kot črne pike sredi apnenčastih sten (na primer na kraškem robu). S svojo temno barvo močno izstopa od svetlega apnenčastega ozadja, ki mu nudi potrebno toploto (na flišu ne raste). Za razliko od večine drugih vrst prenese močno rez, zato se lahko krošnjo oblikuje ter je vedno bolj priljubljen za sajenje v mestih.
Ne glede na to, katero vrsto se sadi, bo treba letos drevesom nameniti posebno pozornost. Poleg izbora kvalitetnih sadik, priprave rastišč ter opore, bo treba tudi zalivati. To sicer spada v redno nego sadik vsako leto, letos pa še posebno, saj je suša velika in nič ne kaže, da bi kaj kmalu deževalo. V aprilu smo žal tudi opazili, da so se posamezne sadike črnik že posušile, zato jih bo treba zamenjati.
Sajenje dreves v mestu je odgovorno dejanje in mora biti posledica strokovnih odločitev. Tu nebi smelo biti prostora za populizem, prazna razpredanja o blaženju posledic podnebnih sprememb ipd., temveč le za strokovne premisleke o tem, katere drevesne vrste je primerno zasaditi, kam in kako. Krajinski arhitekti lahko pri tem pomagamo. Za razliko od (večine) arhitektov imamo več znanja o drevesih in drugih živih sestavinah prostora, za razliko od vrtnarjev, agronomov ali gozdarjev smo izšolani na področju prostorskega načrtovanja in oblikovanja. S celovitim pristopom lahko krajinski arhitekti v sodelovanju z drugimi strokovnjaki prispevamo k načrtovanju kvalitetnih zelenih površin, ki upoštevajo naravne in ustvarjene danosti, pa tudi zasledujemo vizijo prihodnosti nekega kraja, prostora. Vizijo, ki (lahko) presega golo zapolnjevanje vrzeli v drevoredih ter doseganje (domnevno ugodnega) števila dreves. Na vse to opozarjamo krajinski arhitekti, še posebno v aprilu, mesecu krajinske arhitekture, ki ga v letu 2020 praznujemo pod geslom #krajinesprememb.
“…Na raznolikih področjih urejanja prostora ima delovanje slovenskih krajinskih arhitektov skupno in povezujoče obeležje. Pomeni prizadevanje za humano, bivanjsko in doživljajsko prijetno ter družbeno sprejemljivo načrtovanje prostorskih ureditev. Pomeni pa tudi prizadevanja za okoljsko vzdržno načrtovanje rabe prostora, torej tako načrtovanje prostora, ki upošteva zahteve za varstvo okolja ter ohranjanje narave.” (prof. dr. Ivan Marušič, Krajinska arhitektura v Sloveniji, www.dkas.si)
(Prispevek je bil objavljen tudi v tedniku Mandrač, na Dan zemlje 2020)