V enem letu se zgodi marsikaj ali pa skoraj nič, odvisno od zornega kota in globine vpogleda. Čas teče ravno prav hitro ali počasi, tako kot določa vesolje. Vse se vrti v spirali, kot naše osončje, vse gre nekako naokoli, v krogih, ciklih … magični vzorci ponavljanja, učenja in sprememb. Vse kar se zgodi ostane na nek način zapisano. V enem letu drevo ustvari eno letnico in v tem lesu so zapisani vsi dogodki tega leta. Z novim ciklom, novim obratom, to postane zgodovina.

Bela breza sem v drugem letu pridelala malo drugačen les. Sodelovanje v novem projektu in z ljudmi, katerih strast je načrtovanje in urejanje otroških igrišč, mi je omogočilo drugačno rast in nove izkušnje. Na nov način me je povezalo z Balkanom, rodno zemljo. Delo z otroki je prineslo igrivost, nevladni sektor pa poživljajoča hranila in obogatitev rastišča.

Še vedno sem se družila s pinijami, saj me je zaradi gradbenih posegov skrbelo zanje. Sodelovala sem pri več manjših načrtih ureditve, zadovoljna vsakič, ko smo našli rešitev, ki je bolje upoštevala žive sestavine prostora ter omogočila ohranitev nekaj več odraslih dreves.
Zapustila sem drago, srečno ladonjo, a za vedno ohranila povezavo. Hkrati sem si našla novo, čisto drugačno družbo: V kraški gmajni zdaj prijateljujem s hrasti, lipami, makleni, trokrpimi javorji, črnimi bori in gabri ter glogom. Pa da ne pozabim na dren, ki me je s sončnimi socvetji pozdravil zgodaj spomladi, njegove drnulje pa so jeseni postale živo rdeča marmelada. Pestro, barvito in vedno spreminjajoče. Neskončno hvaležna sem za to. Nekaj časa je bila suša (tako in drugače), lesni prirastek v tistem obdobju je bil skromen. Veter pa je čistil celo leto in tu in tam tudi polomil kakšno vejo.
V lesu mlade breze so se v tem letu pokazale stare rane. Nekatere od prednic, že dolgo spravljene v semenu, druge sem pobrala iz okolice. Življenje je reklo, da bo treba postaviti meje in tudi zrast, kajti drugače se bo ‘gniloba’ razširila.

Drevo ran nikoli ne zaceli, temveč jih omeji in prerase.

Znotraj lesnih tkiv ustvari bariere, da se rana ne more širiti, na površini pa rano prekrije z novim tkivom. Nova rast, da prekrije rano
ter da drevo ohrani zdravje in vitalnost.

Na Brijonih raste oljka, za katero pravijo, da ima več kot 1.200 let. Kot so me poučili, njene starosti niso določili po lesu debla, saj se les oljke ves čas obnavlja, temveč z analizo koščic oliv, ki so jih našli v tleh pod krošnjo.
Drevesa si med seboj pomagajo. Zakaj se torej nebi bela breza učila od vseh, tudi od (zdrav-ko)dren(a) in od oljke? In tako sem se odločila, da se bom od nekaterih poškodovanih vej poslovila, rane prerasla in v nekaj letih morda tudi zamenjala les. Najprej pa bom tega listopada odvrgla kar je odveč in čez zimo čuvala svoje moči v koreninah. Neskončno povezana z mamo Sonce in v zaupnem pričakovanju njenih toplih pomladnih žarkov.

Hvaležna za nove izkušnje in svojo skupnost stopam v nov krog, novi rasti naproti.