Stara češnja je bila naše družinsko drevo. Pred več kot petdesetimi leti jo je dedek posadil ob hiši, ki jo je kupil in tam živel z ženo (mojo babico), otroci, vnuki. Češnja je rasla, darovala temne in hrustljave plodove, vabila k sebi, visoko v krošnjo in v senco pod njo. Tam smo se družile vse generacije, vnuki, prijatelji, znanci … klepetali, pili čaj in kavo, poležavali, brali knjige … uživali življenje.
»Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen …«
Ko imaš nekoga rad, ga imaš rad na vse možne načine. Všeč ti je njegov glas (šumenje listja), stas (deblo in krošnja), svetle in temne plati (sončna krošnja in senca pod njo), spremembe v značaju in razpoloženju (skozi letne čase in leta). Živiš z njim in občuduješ njegovo rast. Ko ga imaš rad, si mu v oporo. Pomagaš mu, ko te potrebuje. S hvaležnostjo sprejemaš njegove darove. Včasih pa je tako, da mu moraš postaviti meje. Naša češnja se je tako povišala in razširila, da smo jo morali večkrat obrezati. A včasih so posledice postavljanja mej preveč boleče in tako je bilo tudi pri naši češnji. Le kako bi si lahko dedek predstavljal, da bo zrasla tako velika in da bi jo moral posaditi bolj stran od hiše? Le kako bi lahko vedel, da ne bo prenesla, če bomo njeno veličino in ljubezen preveč omejevali?
Ljubezen navzven
Čudovito je, ko nekoga ljubiš in ti ta ljubezen vrača. Naša draga češnja se je na veliko razdajala, zaradi svoje velikosti pa se je že zelo približala hiši. Bolj ko je rasla in se starala, bližje je bila. Že moj oče ji je skušal to bližino ‘odreči’ – zaradi varnosti je veje večkrat močno skrajšal. Pa je češnja še kar rasla in se hiši (in nam) stalno približevala. Močno obrezane veje niso uspele prerasti poškodb, v nekaterih se je začela širiti trohnoba in češnja je postajala vedno bolj nevarna. Porodila se je ideja, da bi češnjo podrli, a sem z odločitvijo odlašala. Draga češnja, drevo moje mladosti, drevo naše družine. In medtem, ko sem se odločala, je češnja na s soncem obsijanem deblu prerasla trosnjake gljiv – na njej je zasijalo veliko srce. Le kako bi lahko tako srčno ljubezen obsodila na konec. Nisem mogla.
Ljubezen navznoter
Pa je narava povedala, da je prišel čas, da je treba spoštovati naravne cikle, cikle življenja in smrti. Ena od treh debelih vej je bila trhla in kot se je pokazalo, je bila prav ta najbolj ljubeča. Dajala je zavetje pticam – najprej detlju, ki je v njej izdolbel duplo in naslednje leto brglezu. In to ravno naša (navadna) češnja, ki ima latinsko ime po latinski besedi za ptice – avis (Prunus avium). Tudi letos bi v njej gnezdili ptički, če se ne bi ob sunku vetra odlomila prav tam, kjer je bilo duplo. Šele ko smo debelo vejo odžagali tik ob deblu, pa se je razkrilo, kako velika in srčna je bila njena ljubezen.
Ljubezen še globlje
Po odlomu veje je bila krošnja izrazito neuravnotežena, poškodbe na deblu in vejah pa take, da je bilo le še vprašanje časa … morda parih let. Težko mi je bilo že samo ob misli, da je ne bo več. Hvaležna za vse, kar nam je dala in kar je bila, sem razmišljala, kako se ji lahko poklonimo. Češnjev les je lep in uporaben. Češnjevino bomo shranili in iz nje bo nastalo kaj lepega. Mojster je pogledal v stare bukve in določil pravo luno za posek, mlad in izkušen gozdar je delo opravil zelo strokovno in tako srčno, kot je najbolj mogoče.
In kot že tolikokrat, se mi je pokazalo,
da po koncu še ni konec. Moj um, ki v svoji omejenosti ne more dojeti veličine življenja, je bil spet presenečen.
Ko misliš, da veš … ko si prepričan, da si videl in doživel ljubezen v vseh svojih razsežnostih, se ti odkrijejo nove.
Ko je obležalo deblo češnje, sem na dnu, v sredini trhlega štora, odkrila češnjino najgloblje srce. Ljubezen v samem jedru.
Ganjena in hvaležna.
Skrivnostno je življenje in nepojmljivo. Ravno tako ljubezen. Majhna ali velika, omejena ali širna, plitka ali globoka … najgloblja ljubezen, ki jo pogosto uzrem šele, ko bitja ni več na Zemlji in ko se njegov duh preseli v Večnost.
»… o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.«
Ivan Minatti