Posebno leto je za nami. Polno izzivov, pa tudi darov. Naša življenja so se zelo spreminila, narava pa gre svojo pot in nas kot vedno uči. Moje največje učiteljice in spremljevalke so bile v tem letu breza, jagodičnica, češnja, ladonja, smreka, bukev in pinija.
Leto je postreglo z obiljem in darovi, če smo prisluhnili. Drevesa dajejo ves čas. Dajejo, tudi ko le jemljemo. Ko dajemo, vračajo podvojeno, potrojeno … neskončno in brezpogojno. Ob koncu tega izjemnega leta, ko nas narava uči, da je nujno, da spremenimo svoja življenja (saj smo kot družba pošteno zašli), se poklanjam tistim učiteljicam, ki so me spremljale, obdarile in spremenile za vedno.
Breza
Ta me je lovila že od lani, potem pa sem prav za svoj rojstni dan srečala najlepšo brezo na svetu, na pobočju z razgledom proti morju in na Triglav. V aprilu smo jih našli v Izoli, v akciji Iščemo drevo, v juniju pa sem ob robu našega gozda zagledala tako, ki ima liste kot lipa. Nešteto zelenih src. Puhasta je (Betula pubescens), ena od vrst, ki so doma v Sloveniji, a je nisem še nikoli videla. Zelo verjetno je ena tistih, ki sta jih dedek in oče pred desetletji prinesla z Gorjancev. Breza me je spomnila, kaj pomeni svetloba, me povezala s predniki in mojim poslanstvom. Hvala, spoštovana breza.
Jagodičnica
Konec marca se je ob močnem sunku burje zgrudila mogočna jagodičnica (Arbutus unedo) v parku Arrigoni. Dogodek je močno (pre)sunil tudi mene. Ko sem jo našla na tleh, sem pobrala veje in se na vse načine trudila, da bi iz njih zrasli novi poganjki. Ni šlo, vejice so se posušile in odmrle.
Jagodičnica me je učila o življenju in smrti, o minljivosti.
Hvala, spoštovana jagodičnica.
Ladonja
Kraljica poletja … srečna … s soncem obsijana … Dvanajst poletnih večerov smo preživeli v družbi ladonje, navadnega koprivovca (Celtis australis), ki raste v našem parku pri svetilniku. Vsak teden smo se dobili pri njej (#Torkipodladonjo), se pogovarjali in spoznavali drevesa z vsemi čutili. Ladonja me je učila o sreči, lepoti, dajanju in sprejemanju. Spodbujala me je k prepuščanju, vztrajnosti in zaupanju vase. Srčna hvala, srečna ladonja.
Češnja
Nobena pomlad še ni bila tako bela. Češnje so bile v polnem cvetu, veseli smo jih bili sprehajalci, ki smo raziskovali nove stezice in čebele, tisoče njih. Snežno bele krošnje spomladi in svetlo zelene poleti .. poletni vetrc, ki se v krošnji češnje sliši tako lepo. Potem pa sunek, ki je odlomil veliko vejo naše češnje. Težka odločitev … slovo.
Češnja me je učila, da je ljubezen povsod in da ne umre. Ter da so starost, veličina, lepota … brezmejne in neizmerljive. Če smo pripravljeni pogledati globlje, spoznamo srce in večnost ljubezni. Hvala, spoštovana češnja.
Smreka
Vedno sem imela raje listavce in iglavce nekako zanemarjala. Letos pa sem se znašla na preizkušnji. Gozdar je odločil, da moramo podreti dve smreki – eno slabotno, nagnjeno in drugo, večjo. Oh, kako mi je bilo težko, ko sem se dan prej poslavljala od obeh. Kaj jih moramo res posekat? Nekaj mi je pravilo, da je vse dobro, a solze so vseeno polzele po licih. Bil je mrzel siv novembrski dan, vse je bilo že pripravljeno … pa je Sonce posijalo skozi veje in skozme …Vse je prav. In je padla. Dišalo je po smoli, še dolgo potem. Počepnila sem k štoru in preštela. 120 let je imela. V našem gozdu je bila že od leta 1900 … tako davno …
Smreka me je učila o veličini, dimenzijah, času, ki presegajo človeško dojemanje.
Hvala, spoštovana smreka, srčna hvala.
Bukev
Moji nečaki so letos prvič poskusili njene liste. Okusni so, kiselkasti, če so le dovolj mladi. Obožujem bukev in bukove gozdove v vseh letnih časih. Letos sem spet doživela jesenski ‘požar’ v gozdu, kot bi Sonce hotelo še zadnjič pokazati svojo veličino, preden se umiri in utihne med zimskim počitkom.
Bukev me uči o naši deželi ter gozdovih, o naravnih ciklih, lepoti jeseni in moči Sonca.
Hvala vam, spoštovana bukev.
Pinija
Primorska svetinja jemlje dih, ko si pod njo, kaj šele, če jo je za cel drevored, kot pri nas v Izoli. Stare so, te naše pinije (Pinus pinea), visoke, košate in mogočne. Veliko so že dale skozi, pa si vseeno želim, da bi z njimi ravnali bolje. Predvsem, da bi se kot pri drugih drevesih zavedali, da so živa bitja. Sanjam o dnevih, ko bo to čutil slehernik in bo življenje pomembnejše od asfalta … sanjam … taka sem.
Pinija me uči o tem, da se moramo naučiti še marsikaj, da bi bilo naše življenje v sozvočju z naravo. Hvala, veličastna pinija.
“Srčna hvala spoštovane. Hvaležna sem za darove in za to, da ste bile v tem letu z mano. Zaradi vas nikoli več ne bom, kar sem bila in za vedno ostanete zakoreninjene v mojem srcu.”
Čemu in komu ste letos hvaležni? Katere darove in lekcije ste prejeli, da bo lahko odslej vaše življenje drugačno – boljše in svetlejše?
Staro odhaja, dobro nam došlo novo. Bodimo kot drevesa in sprejmimo, kar je in kar še pride.
Naj bo leto 2021 SREČNO in SVETLO. Za vse nas in za vsa drevesa tega sveta!