Dan ni dnevu enak. Lep dan je. Enakodanje?
Enakonočje.
Popoldan je postregel s Soncem, park s tišino, ladonja z okusnimi zrelimi plodovi.
Odrešili smo jo smeti, (od neznancev prinešene) klopi ter razvezali in pospravili napis. Letošnji niz druženj ljubiteljev dreves »Torki pod ladonjo« je zaključen. Poletje je z dežjem odteklo v jesen. Ladonja? Srečna, v soncu in dežju, še vedno v temnozeleni opravi, s plodovi, ki temnijo in zorijo ter se nam ponujajo v krošnji. Ne bo dolgo, ko bo tudi srečna gospa odvrgla liste. Za letos je delo opravila, samo še zaloge pospravi in potem si nameni dopust. Doma bo, to je zagotovo.
Obmiruje, se ustavi, počije.
Ko bi znali, zmogli, hoteli … živeti mirno in spokojno, kot ladonja. Sprejeti vabilo tišine in srebrnega morja, ki obstoji v večernem mraku.
Narava nas uči in mi se učimo od nje in drug od drugega.
Srčna hvala vsem, ki ste se udeležili srečanj pod ladonjo – od prve, do zadnjega. Hvala za vse misli, podeljene spomine, srca in dvignjene palce.
Hvala in globok poklon dragi ladonji.
Naj vas vodi ljubezen do dreves, do narave. Tako čarobna je.
In dež je zašelestel v tišino, potem ko sem se vrnila domov.