O drevesih bom pisala, spet. In to kljub temu, da so časi, ko smo ljudje v središču pozornosti. Spet … ali še vedno? Ljudje smo v središču že desetletja, stoletja in ne le zadnjih par tednov. Pa se vedno znova sprašujem, zakaj bi bili ljudje pomembnejši od dreves? Bi življenje na Zemlji lahko obstajalo brez ljudi? Prav gotovo in tudi že je. Bi življenje lahko obstajalo brez dreves? Morda, pa vendar precej težje in ne v takem obilju, kot ga poznamo.
Neko noč v marcu, malo pred prazno luno, je obležala gospa. Naša mati Zemlja je na slovenski obali čistila svoje obličje z močno burjo in ranljiva posameznica je podlegla. Legla je, obležala, obmirovala. Stara jagodičnica v parku Arrigoni, ki je tu domovala že davno pred nami, se je prelomila pri nogah. Tam, kjer je že dolgo tega nastala luknja v deblu in je bilo deblo izvotljeno. Ah predraga, stara jagodičnica, kako je bila lepa in mogočna. Že res, da ne kot kak hrast ali košata lipa, ampak mogočna kot jagodičnica. Z ukrivljenim deblom, slikovitimi vejami in bujno krošnjo, zeleno tudi pozimi. Prava lepotica. Ko se je zlomila, je pokazala še svoj čudovito obarvan les ter krhko notranjost.
Naša jagodičnica je bila čudovita gospa, starostnica, ki je bila zaradi preteklih poškodb zelo ranljiva. Samo predstavljam si lahko, kako jo je sunek burje zgrabil in pokončal. V trenutku se je končala njena dolga, več desetletna ali celo stoletna zgodba. Lahko bi bilo drugače. Lahko bi prepoznali njeno ranljivost, ji nudili podporo. Prepozno, odšla je. Pa zdaj … je kdo sploh opazil? V tistih vetrovnih dneh je bilo zunaj še manj ljudi kot sicer. Žalostna, da sem jo našla na tleh, a pomirjena, da sem prišla dovolj zgodaj, da sem se lahko od nje poslovila le par minut prej, preden so jo razžagali možje v belih skafandrih.
Odšla je častitljiva gospa, verjetno najstarejša jagodičnica v Izoli. Je komu mar? Ko se je prelomila, so se v votlem deblu pokazali plastični odpadki – zamaški, plastenka … Nam je mar za vse starostnike in ranljive posameznike ali pa nas skrbi samo, če umre kdo od nas, če smo ogroženi ljudje? V teh kaotičnih časih, ko brije veter, se tresejo tla, razsajajo bolezni … se dogaja čiščenje planeta. Istočasno Sonce sveti kot še nikoli, življenje buhti kot še nikoli, nebo je modro, kot že dolgo ne. Pomlad je tako intenzivna, tako kipeča, da to opaziš tudi, če gledaš z balkona. Novo življenje, nova rast. Smrt in življenje, spremembe in minljivost. Življenje drevesa je pogosto precej daljše od našega, a tudi to mine. Čas jagodičnice je minil. Vse mine … smo pripravljeni to sprejeti? Smo pripravljeni objeti spremembe in minljivost? Zemlja nas vabi k temu. Na vsakem koraku, ob vsakem vdihu nas spomni, da nismo večni, da smo del celote in da smo le-to že davno pahnili iz ravnovesja. Da smo med drugim nakopičili preveč ne-naravnih vrednot, izgubili občutek za svoj bivalni prostor, za naravo, svoj planet. Zemlja nas vabi, da se vprašamo o naših vrednotah … tudi o naravi, s katero živimo, tudi o drevesih za katere skrbimo. Da opazimo, da živa bitja rabijo našo pomoč in da nikakor ni dovolj, če za naravo skrbimo le naravovarstveniki in krajinski arhitekti. Ne, ni dovolj – morda bo to v teh tednih in mesecih postalo jasno še komu.
(objavljeno v tedniku Mandrač, v mesecu krajinske arhitekture)