Pa tudi ZA ohranitev identitete Izole smo se navduševale na letošnjem sončnem sprehodu »O drevesih ZA drevesa« v Izoli.
Mesec krajinske arhitekture je letos posvečen tematiki identitete. Identiteto stroke in strokovnjakov, krajinskih arhitektk in krajinskih arhitektov, med drugim označuje široko in kompleksno dojemanje prostora, naravnih danosti in družbenega konteksta. Pri razpravah in pri načrtovanju prostora skušamo čimbolj zajeti različne vidike – od ohranjanja identitete prostora, funkcionalnosti za različne uporabnike, do estetike in vključevanja raznovrstnih deležnikov v procese načrtovanja.
V Izoli mesec april obeležujemo z vodenim sprehodom, ki smo si ga letos privoščile ob morju. Obalna cesta v zadnjih letih močno pridobiva na pozornosti, v načrtovanje tega prostora pa krajinski arhitektki žal iz različnih razlogov (znanih?) nismo vključeni. Obalni pas med Območjem Rude in Žusterno je (poleg območij krajinskih parkov) eden redkih prostorov na slovenski obali, kjer lahko hodimo ob morju in ne ob ‘parkirišču za barke’ (marini ali mandraču). Pravi lungomare torej. Identiteto tega prostora predstavlja morje brez kakršnih koli struktur in naprav (infrastruktura za turizem in plovbo), morje je osrednji ustvarjalec našega doživljanja.
Sprehod po obalni cesti pomeni stik z naravo. Je stik z morjem, drevesi, tudi klifom, ki pa mu je bil zaradi ceste in železnice odvzet stik z morjem, zato se intenzivno zarašča. Zarast se je v zadnjih desetletjih že tako razbohotila, da so borovci z brežine odvzeli prostor pinijam v drevoredu. Naravovarstveniki smo na to že dolgo opozarjali, letos pa je komunala skupaj z občino končno izvedla sanacijo. Pomemben napredek, katerega rezultate smo si ogledale ter se kot običajno učile videti in razumeti. Sklenile smo, da si še vedno želimo tudi izvedbe drugih ukrepov v prid dreves (odstranitev cestne ograje, sanacija rastišč). Želimo si tudi, da bi k načrtovanju pristopili celoviteje (na nekoč aktualni regionalni načrt sta občini očitno pozabili?), ter da bi bili pri urejanju obalne promenade manj sebični. Kako namreč drugače interpretirati trenutno stanje širokega pasu med morjem in klifom, kjer več kot 90% še vedno zasedata asfalt in beton in kjer imajo potrebe ljudi 110% prednost pred potrebami narave? Želimo si, da bi tako imenovani ‘zeleno modri koridor’ te barve okrepil in da bi jih podkrepili tudi vsi nadaljnji načrti. Želimo si, da bi neurbanizirano morje ostalo identiteta tega prostora ter da bi bilo poskrbljeno tudi za potrebe pinij. Želimo si, da bi se prostor načrtoval (tudi ali predvsem) z upoštevanjem potreb domačinov in šele potem za občasne obiskovalce in turizem. Le-ta je v naši deželi žal še vedno usmerjen predvsem v ustvarjanje dobička, čeprav pogosto na škodo narave in celo lokalne skupnosti.
V obalnih krajih ne rastejo le pinije.
Na lep sončni dan smo si ogledale tudi lipe, ki so bile kot krajši drevored posajene pred nekaj leti. Opazovale smo krošnje, ki so po nepravilni rezi po sajenju (sadikam so bili odrezani vrhovi) vzpostavile skladnejšo rast, a bi bila drevesa vesela še nekaj pozornosti. Ne pozabimo:
Drevesa so kot otroci – kar vanje vložimo v prvih 6 letih, se pozna celo življenje!
V razpravi smo tehtale različne možnosti glede lesenih opor – po vseh teh letih bi jih bilo morda dobro odstraniti, da se lipe ‘utrdijo’ in prilagodijo lokalnim razmeram, tudi burji, saj je to koristno na dolgi rok. Po drugi strani so morda opore koristne kot obramba pred morebitnimi vplivi sprehajalcev ali voznikov.
V kampu Jadranka smo razpravljale o cedrah, za katere si ob sajenju večina ljudi ne zmore predstavljati, kako velike in košate bodo čez 50 let. Stanje smo primerjale s staro fotografijo izpred več desetletij, ko so bila drevesa šele posajena, na fotografiji pa je viden tudi drevored pinij, ki so nekoč rasle tudi na odseku obalne ceste ob kampu. Občudovale smo cvetoči lovor, česar turisti, ki so tu le poleti, ne vidijo. Fotografirale smo se ob slikoviti figi, ki je prostor našla na nekdanji trasi Parencane in se je (kot se za fige spodobi) kljub slabim rastnim pogojem močno razrasla. Ponovno smo uživale v pogledu na odprto morje in kritično komentirale ‘barakarsko naselje’, ki redkim posameznikom že desetletja dovoljuje ekskluzivno bivanje na morski obali, ki bi morala biti namenjena splošni in javni rabi.
Stara drevesa in novi načrti.
Za zaključek smo se dotaknile načrtov na območju na Rudi – govori se o gradnji hotela in turističnega kompleksa. Spraševale smo se, kaj se bo zgodilo z gostim sestojem odraslih pinij na parkirišču. Bodo novi lastniki skupaj z načrtovalci prepoznali njihovo vrednost in ta drevesa znali in sploh želeli (!?) ohraniti? Ali pa bodo naravne in ustvarjene danosti ‘izbrisane’ iz izhodišč in bo načrt pripravljen (le) po nareku kapitala ter maksimalnih izkoristkov? Morda pa bi bil lahko maksimalni izkoristek ravno ta, da bi modre in zelene prvine tega prostora na vzhodnem delu občine ostale v pretežni javni in splošni rabi? Da bi, kljub morebitnim javno zasebnim ‘kombinacijam’ lastništva in načrtovanja, dragoceni prostor ob morju primarno načrtovali kot dom prebivalcev? Za domačine in domačinke. Saj veste – dom je tisti kraj, kjer živiš vse leto. Doživljaš in ceniš brstenje dreves spomladi, tihe zelene kotičke in senčno zavetje v sončni pripeki, jesenske večerne sprehode in barve ruja ter razpenjeno zimsko morje, ko se pogled razteza prek gladine do zasneženih gora.
Drevoredi, drevesa v parkih, klifi ter odprto morje in zalivi so (poleg (pol)otoka in grajenih struktur mesta) identiteta Izole, ki jo želimo ohraniti predvsem zaradi kvalitete življenja. Ne zaradi biznisa in ne zaradi turizma. Najprej in predvsem za domačine in domačinke ter v spoštovanju do naravnih danosti in vsega, kar so tu posadili in uredili naši predniki.
Vabljeni, da opazujete in razmišljate – v kakšni Izoli želite živeti in kako se s tem ujemajo različne (gospodarske, investicijske, prostorsko načrtovalske) vizije.
*April je mesec krajinske arhitekture, članice in člani DKAS pa z različnimi dogodki po Sloveniji opozarjamo na pomen naše stroke. Čeprav študij na Biotehnični fakulteti v Ljubljani obstaja že od leta 1972, torej pol stoletja in čeprav društvo DKAS v letu 2022 praznuje 30 let, je to v primerjavi z drugimi strokami, ki se ukvarjajo z načrtovanjem odprtega prostora, malo, zato nas marsikdo ne pozna. Vsako leto zato v aprilu o krajinski arhitekturi govorimo malo bolj na gosto, od leta 2016 pa tudi na vodenem sprehodu v Izoli.