Štiri pinije so padle oni dan. Velika, mogočna, zdrava in lepa drevesa, ena najbolj vitalnih v pinijevem drevoredu v našem malem obmorskem mestu. Jokala sem. Ne prvič.
Tisti dan smo bili na prizorišču le drevesa, plačanci in jaz. Nihče drug. Nobenih odgovornih predstavnikov naročnika ali pooblaščenih skrbnikov lokalnega okolja. Ali se še spomnite kaj pomeni, da ti je za nekaj mar? Nemo sem opazovala, bila priča. Pospremila.
Tisti dan sem imela kaj videti. Ob vsej bolečini in žalosti, mi je bilo ponovno dano biti priča dokazu, da bo narava poskrbela zase in pometla z nami, če bo treba. Prišle bodo lekcije, ki smo si jih ‘pridelali’ sami.
Ko so se izvajalci lotili prvega drevesa, je bilo to v znamenju splošne kapitalistično obrtniške logike – opraviti zlahka in čimprej. Potem, ko so odžagali eno od debelejših vej, so se odločili, da bodo preostalo krošnjo odstranili v enem zamahu. Za drevo, ki je raslo sto let, je pač škoda vsake dodatne minute, kajne? Delavec je med žaganjem že drugič izgubil varnostno čelado, potem pa … ko je odžagal deblo s preostankom krošnje, je pinija dobesedno pometla z njim in ga vrgla z lestve po tleh. V enem zamahu. Pošteno!
Čeprav se je posek napovedoval, ni bilo lahko. Kot če veš, da je nona stara in bolna, pa vseeno boli, ko se poslovi. Tisti dan me je stiskalo od žalosti in tudi od spoznanja, da v resnici sploh ne gre le za drevesa. Kar boli še vsaj enkrat toliko je dejstvo, da so drevesa morala pasti zaradi asfalta. Ter zaradi nas in naše komoditete. Zato, da bodo razdalje krajše, zato, da se nam bo bolj prijetno vozit v pločevinastih škatlah in da bodo kolesarji med enim in drugim obalnim mestom lažje spolzeli mimo. Kako sebični smo, najbolj sebična živalska vrsta na tem planetu.
Um vlada naši družbi in srce kriči, ne slišano. Večino asfaltnih in betonskih projektov zrišejo gradbeni inženirji. Verjetno so najcenejši. Ustreza kapitalu. Pa tudi ‘najhladnejši’? Črta, krivulja, kubiki betona, metri robnikov … »Kaj zdaj tu počne neka ženska, ki zahteva, da se na situacijo vrišejo žive prvine prostora?? Ah, ona je predvsem kriva, da bo vse še dražje in da nismo tega zgradili že prej.«
Asfalt in beton krožišča bosta prekrila zadnjo livado v Livadah.
Ali pa bo zadnja tista ob Južni cesti, ki bo izginila tisti moment, ko bodo bagri zakopali svoje lopate zato, da zgradijo novo stanovanjsko sosesko z veliko podzemno garažo. Da bo soseska močno ozelenjena, pravijo? Obljube, potrošniške obljube, med projektanti pa kot se zdi nikogar, ki bi kaj vedel o živih prvinah prostora. Na metru zemlje, ki bo prekrival skupno podzemno garažo, bo težko uspevalo kakšno drevo (lesnata rastlina z deblom, višine nad 5 metrov). Tu bodo rasle sivka, rožmarin, morda še kak oleander. Klasika. Žal. Vroče bo, a saj so predvideli klimatske naprave. Kdo bi zdaj v razcvetu potrošniške družbe (?) mislil na varčevanje z energijo ali celo na morebitne blokade ali redukcije elektrike?!
Že dolgo žal ne gre več za urejanje okolja, temveč predvsem za biznis. Asfaltni in betonski. Biznis, ki naj bi bil urejanje, pa je to bolj patologija. Kot sam kapitalizem? Tudi to je eden od razlogov, da krajinski arhitekti v naši deželi(ci) težko dobijo delo. Kdo vendar hoče projektanta, ki načrtuje naravi prijazne rešitve brez obilice betona, za ustvarjanje ugodne mikroklime pa predlaga ohranjanje raščenega terena in sajenje dreves !!???
Ah seveda, saj je predvidena nadomestna saditev. Ta je pomembna, a bo dosegla svojo (enako) vrednost šele čez 50 ali 100 let. A ste videli kako velika, mogočna, zdrava in lepa so bila podrta drevesa!? Pravijo, da sadimo za pravnuke. Če smo tako daljnovidni, bi lahko vsaj slutili, da oni ne bodo rabili krožišča. Pravijo tudi, da je bilo v mestu v enem letu posajenih več kot 50 dreves? Je to veliko? Kaj pa asfalt in robniki, je kdo že končno seštel in javno objavil, koliko kvadratnih in tekočih metrov mrtvega materiala je bilo vgrajenega na prej živ prostor?
Kdo pravi, da je človeško življenje več vredno, kot življenje drevesa? Jaz tega nisem nikoli kupila. Mar mi je za drevesa in to bolj kot za ljudi. Taka sem. Pa naj me kdo prijavi (sodniku za čarovnice?), če želi, če z mojim mnenjem ne more živeti. Tu in tam kdo tudi pripomni, naj ne delam cirkusa in naj vendar ne bom tako občutljiva. Res? Kot bi mi rekel, da naj imam manj rjave oči. Taka sem in neskončno, neskončno me boli, ko pade drevo.
Tisti dan sem v službi prejela novo pogodbo o zaposlitvi. Napredovanje. Po več kot 14 letih. Naključij ni. Kakšna ironija življenja! Nagrada za moje naravovarstveno delo ??!! Stiska me, ko pomislim na to. Vse nazive, dodatke in še del plače bi dala za pinije. Če bi le lahko še kako pomagala.
Izvajalec me je na terenu prišel vprašat, kdo se jaz, ki vse te ure stojim tam in kar naprej slikam: »Jaz sem tista, ki sem dala soglasje, da lahko vi danes podirate.« Že res, da sem morda (upam?) rešila ostalih osem pinij na gradbišču (po prvotnem načrtu bi jih morda posekali 10 ali tudi 12). A štiri pinije, primorske svetinje, so padle. Za asfalt.
In to je tisto, kar najbolj boli. Zaradi asfalta so padle in zaradi naše komoditete. In zato, ker še vedno delujemo v skladu s prepričanjem, da nam bo več asfalta, betona, železa in robnikov prineslo lepše življenje. Še pri stoletni smreki v gozdu ima podiranje večji smisel. Tam vsaj veš, da so gozd negovali toliko desetletij in (človeških) generacij zato, da bodo smreko posekali za les, ki bo postal ogrodje strehe, miza, omara … Tu pa so pinije rasle za nas in zdaj padle … tudi za nas? Za asfalt in pod pretvezo razvoja.
Spomin me ponese dvajset let nazaj, ko sem se vračala iz svoje prve mednarodne naravovarstvene konference. Medtem, ko sem čakala na vlak, sem se potikala po trgovini s spominki in listala po velikih plakatih z motivacijskimi napisi. Eden mi je takoj padel v oči: Podoba ameriške Indijanke vse od takrat visi v moji pisarni. Ob podobi pa napis, prerokba ameriških staroselcev plemena Cree:
»Šele ko bo posekano zadnje drevo,
šele ko bo zastrupljena zadnja reka,
šele ko bo ulovljena poslednja riba,
šele takrat boste spoznali,
da se denarja ne da jesti.«
»Ah aborigini, pravljice, drug kontinent«, bo kdo zamahnil z roko. A tudi med nami so prebujene duše in modreci, ki so že marsikaj ubesedili.
Tudi Vladimir Pavšič, s psevdonimom Bor:
»Šel je popotnik skozi atomski vek
in gledal,
kako so drevesa bežala iz njega.
Pohitel je za njimi:
Drevesa, nikar! …… in ko je bil že dovolj visoko,
se je ozrl navzdol,
kjer je ležal atomski vek:
vsepovsod,
kamor je seglo oko,
beton in železo,
železo in beton …«
Šele, ko ne bo nobene livade več,
bomo ugotovili, da se v železu in betonu ne da živeti.
Ali pa je lahko drugače? Upanje umre zadnje, pravijo. Kot tudi, da vsako življenje šteje. Tudi življenje drevesa.
