Jesen se je prevešala v zimo. Dan je bil turoben, siv. Bil je dan, ko sem se morala posloviti od nje. Našo drago češnjo je bilo treba posekati. Močan veter je poleti odlomil eno od treh debelih vej in češnja je postala nevarna. Na izbiro smo imeli dve možnosti: Ali drevo močno obžagamo, skoraj že obglavimo, da ustvarimo ravnotežje in stabilnost, ali pa ga podremo. Kdor me pozna, ve, zakaj sem se odločila, kot sem se. Z vsem spoštovanjem do živega bitja – vsako drevo ima pravico, da živi dostojno in se tako tudi poslovi.
Češnja je bila družinsko drevo, v njeni senci smo mnoga desetletja posedali, se družili, ustvarjala je prostor povezovanja in uživanja na vrtu ob gozdu. Še preden smo češnjo posekali, sem se odločila, da mora bit vse narejeno s spoštovanjem. In tako, da bo prav. Nikakor si nisem želela, da jo ‘samo’ razkosamo in odpeljemo. Slovo že, slovo, pa vendar … Mojster je določil pravo luno za posek – dnevi pred mlajem v novembru. Srčni gozdar je deblo razžagal na velike kose in odpeljala sem jih k mojstru. Iz češnjevine so kmalu nastale sklede in drugi izdelki. Čudovit les, čudovito delo narave in mojstra. Že čez nekaj mesecev smo se srečali na poletnem pikniku, na mestu nekdanje češnje – razširjena družina in člani vseh glavnih vej. Vsaka je dobila svojo posodo. Ženske so izbrale – velike za velike družine, manjše za manjše ali posameznike. Srčna češnja zdaj živi naprej v naših srcih in kot posode na mizah v naših domovih.
Drevo je v celoti kot ena posoda. Živo bitje polno energij. Tudi ko odmre, ko ga posekamo … les hrani spomine, čustva, zgodovino …
In tudi mi smo. Posode. A za razliko od dreves (se mi zdi!?) smo se mi že rodili polni enih ‘stvari’, pa se potem odločili, ali bomo to še nosili s sabo ali pa raje odložili. Da se napolnimo s čim novim, svetlejšim. Stvar izbire. Smo v neki situaciji, družbi, sistemu, okolju, času … včasih nas življenjske okoliščine kruto zlomijo in pobijejo na tla. Kot veter češnjevo vejo. Pa vendar … Češnja bi lahko še rasla. Jaz sem izbrala zanjo, kot sem. In posekana še vedno živi … v posodah, z nami. Mi izbiramo sami.
Kaj izbiraš danes zase, za svoje bližnje, za svojo skupnost? Si posoda. Ali si poln radosti in srčne topline, ali pa se v tebi nabirajo ostanki, ki so se, začinjeni s strahom in jezo, že davno usmradili in zdaj le še zastrupljajo tebe in okolico? Ven z njimi! Čas je za nove vsebine.
Vsak dan imam možnost izbire. Moja odgovornost. Izbiram tisto, za kar verjamem, da je dobro zame. Odločam se po svojih najboljših močeh, predvsem pa po tem, kar mi pravi moj notranji glas. Le ta ve. Včasih mi prijateljici ‘nalašč’ ponudita dve diametralno nasprotni možnosti. Katera je prava? Običajno tista tretja, moja. Če se poznam, če vem, kaj paše v mojo posodo in s čim jo želim napolniti, potem izbira ni težka, ne glede na to, kaj pravi ‘svetovna javnost’. So pa tudi dnevi, obdobja, ko izberem, a potem Življenje zame izbere drugače. In mi pokaže, da včasih le ne vem, kaj je zame dobro, najboljše. In spet in še vedno imam izbiro. Izberem, kako bom to, kar mi je Življenje podarilo, živela.
Kaj izbirate zase in za svoje bližnje? S čim boste polnili in napolnili svojo posodo v tem letu? Možnosti izbire so neskončne. Tudi, če temu ne verjamete, lahko poskusite. Izberite.
Nedavno sem v svoji beležnici prebrala zapis neznanega avtorja:
»Izbira pomeni, da se odrečem nečemu, kar si želim, zaradi nečesa, kar si želim še bolj.«
Izbiram drevesa.
Izbiram dom, ki je blizu gozda.
Izbiram za drevesa, v imenu dreves. Za naravo, pa čeprav včasih to ni najboljše ali najlažje za ljudi.
Kako bomo letos odločali v imenu naših dreves, ki nam le tiho prišepetavajo, kaj bi bilo treba, a nimajo glasu, ki bi ga večina zares razumela? Bodo drevesa v naših mestih (v skladu z dobro arboristično prakso) lepa, zdrava in varna? Bomo kljub številnim gradnjam in prenovam ohranjali zdravo odraslo drevnino, čeprav sadimo tudi nova drevesa? V gozdovih si želim, da bi ravnali v skladu z našo stoletno dobro prakso, ki upošteva, da je gozd celovit organizem, da so drevesa povezana. Tistim, ki jih bomo posekali zaradi lesa, želim, da jih ne prodamo v tujino za hlode. Naj ostanejo z nami in naj iz njih nastane čim več omar, oken, hiš, spominkov in še česa. Naj postanejo in ostanejo posode.
Vsem nam želim, da bi se v tem letu v svojih posodah počutili dobro in da bi izbirali izbire, vredne svoje zemlje in rodu – izbire Sonca, poguma, odločnosti, srca in povezanosti. Predvsem pa izbire, ki nas peljejo k srčnemu sobivanju z naravo.
Želim nam, da bi izbrali dobro zase in dobro za naravo!
Danes sem večerjala s češnjo. Rada jem iz lesene posode, z leseno žlico. Obe sta topli. Kot bi bili še vedno polni ljubezni. Hvaležna.