Čudovit. Lep. Alepski bor.
Od ceste, kjer sva parkirali avto, se spuščava proti morju. Ozka steza vodi po gozdnatem pobočju, ki buhti v poletni vročini. Doni v zvokih škržatov. Vse v naravi sporoča: Poletje je. Vroče poletje. Hodiva v objemu borovcev. V njihovi senci, objeti v vonj smole in eteričnih olj. Prekrasno sodelovanje sonca in borovcev.
Pravijo, da je vonj dražljaj, ki se nam najgloblje vtisne v spomin. Ko sem v tej poletni vročini hodila med bori, po stezi proti morju, me je katapultiralo v borik na Braču. Na kraj lepih otroških spominov, poletnih počitnic, morja, borovcev. Z maestralom in soljo na licih. Zapisano v meni za vedno.
Alepski bor, Pinus halepensis, je avtohtona drevesna vrsta Sredozemlja. Poimenovan po mestu v Mali Aziji, a ga je tam malo. Sicer pa je v Sredozemlju precej pogost in tako je tudi na Jadranu, kjer pa so ga pretežno sadili, tako da je tu celo najpogostejša vrsta bor. Pomagal je pogozditi gola kamnita obalna pobočja in zemljišča dalmatinskih otokov. Pri nas je to vlogo pretežno opravil črni bor, Pinus nigra, ki bolje prenaša mraz. Hvala obema.
Alep ali Haleb (it., ang. Aleppo) je mesto v Siriji, ki sem ga obiskala enkrat v prejšnjem stoletju. Ne spomnim se dreves, ne spomnim se borovcev. Spomnim pa se ozkih, slikovitih uličic. Nad njimi so se bohotili leseni balkončki. Z lesenimi zastori, ki so omogočili, da so prebivalke hiš lahko opazovale dogajanje na ulicah, ne da bi bile opažene in opazovane. Ščitili pa so tudi pred močnim, žgočim sredozemskim soncem. So balkončki še tam? Leseni … kdo ve … po veliko letih človeških bojev in požiganj. Pa drevesa? Alepski bori imajo veliko sposobnost preživetja … morda jim je uspelo.
Na toplih otokih in južnih jadranskih obalah se alepski bor počuti zelo dobro. Tudi jaz. Je vednozelena vrsta, njegove iglice pa odpadejo že po dveh letih. Na tleh ustvarijo debelo preprogo, ki ščiti tla pred erozijo in ustvarja humus.
Tako alepski, kot črni bor, imata v šopku po dve iglici. Medtem ko so pri črnem boru temne in trde, so pri alepskem svetlo zelene, tanke in nežne. Zato je svetla tudi krošnja. Alepski ne mara mraza, je pa zato vzdržljiv v suši in vročini, pa tudi sol v zraku prenaša dobro. Raste hitro, pri storžih in semenih pa se mu ne mudi. Počasnost, ki se spodobi za južni Jadran? Storži sicer dozorijo jeseni v drugem letu, a se začnejo odpirati šele v tretjem ali četrtem, potem pa še zelo dolgo ostanejo v krošnji. Še po več kot deset letih so v njih kaliva semena. Zaloge za prihodnost? Prav pridejo tudi po požarih, ko se storži in njih semena zbudijo, tako da se sestoji alepskega bora pogosto obnovijo kar sami.
Priznani krajinski arhitekt je v Istri zasnoval vrt družinske hiše. V vrtu so zasadili tudi bore. Po več letih so lastniki začeli opažati, da se bori nagibajo. Nikakor niso hoteli rasti navpično navzgor. Drevesa so skušali ravnati z natezanjem, z jermeni. Poskušali so jih na-ravnati. Potem pa so izvedeli, da to v resnici ne bi bilo naravno. Krajinski arhitekt jim je pojasnil, da so bori v njihovem vrtu alepski bori. Za odrasla drevesa te vrste je naravno, da rastejo postrani.
Alepske bore sadimo tudi pri nas, na slovenski obali. V mladinskem zdravilišču na Debelem rtiču sem v njihovi senci uživala že kot otrok. Aaaa … lepi. Košati, vabljivi, prijazni in slikoviti. Prav taki so bili tudi na zelenici marine v Izoli. Kako me je razveselilo, ko sem nekoč videla fantka, ki pleza gor in dol po nagnjenem deblu. Vedno sem veliko plezala po drevesih in radosti me, da se tudi danes še najdejo otroci, ki to počnejo. In starši, ki jim to dovolijo. Pa zdaj tega bora ni več. Ni zdržal teže in najprej so ven pokukale korenine. Če bi ga podprli, tako kot so bor v parku pri svetilniku, bi morda še danes rasel.
Najlepši je bil tik preden se je ulegel na tla.
V parkih in v drevoredih na slovenski obali veliko sadimo pinije (Pinus pinea). Na prvi pogled enake ali zelo podobne alepskim borom, so vendar drugačne – njihovo deblo je pokončno, krošnja dežnikasta in pravilnih oblik. Odlična vrsta za drevorede, v parku pa bi si kdaj želeli tudi alepskih borov. Ti so res lepi, slikoviti. Ker ne živijo zelo dolgo – do 150 let – je dobro, da jih redno sadimo in nadomeščamo odmrla drevesa, če jih želimo imeti tudi v prihodnosti.
Popoldanska vročina. Zvočno kuliso zagotavljajo škržati. Sonce kraljuje nad vsem, me pa še vedno uživamo v senci bora. Živo zelena z živo modro. Tako je videti krošnja alepskega bora nad gladino morja v južni Dalmaciji. Nagiba se. Proti morju se nagiba. Tako je mišljeno. Taka je njegova narava. Privlačnost? Magična privlačnost. Nekega dne tudi usodna.
Bor, lep si. Vztrajaš že desetletja in s svojimi močnimi koreninami zadržuješ zemljo, da je morski valovi ne odnesejo. A nekega dne … morda pozimi, morda v harmoniji z močnim južnim vetrom, se boš ‘vdal’. Se spustil na obalo in prepustil objemu morja. Celo življenje so te vabile slane kapljice … bilo je pršenje, bili so valovi … takrat pa se boš Morju predal v celoti.
Ležim. Nad mano zelenje na modrini neba … pred mano buči. Stopim iz zavetja drevesa, na razbeljene skale … pa v morje, ki me mehko objame okoli gležnjev … pridi … prepustim se objemu. Nekaj zamahov in … potopim se v zeleno modri hlad morskih globin.
Hvala bor, hvala morje.