Čakam, opazujem. Velik del poletja je že mimo. Vsaj tako se zdi meni. Pa kar ne zacveti. Čakam. Še ena lekcija iz potrpežljivosti in neprehitevanja?
Ona je že vedela kdaj. Ni se ji mudilo, saj živi in cveti ob pravem času, po-času. In ko sem že mislila, da letos res ne bo ‘nič’, je vzplamtela. Na višku vročega poletja. V začetku avgusta je začela odganjati nove vejice, listi pa so začeli rdeti, se barvati vijolično … Oh, kako sem se razveselila teh malih sprememb. Vsak dan malo, vsak dan bolj barvito. Razbohotila se je v vsej svoji škrlatnosti in še vedno žari na borjaču, kjer ji pripada najsvetlejše, najtoplejše in najbolj osončeno mesto ob zidu. Uživa po-let-je in je lepa, da je kaj. V veselje letajočim metuljčkom, meni in mimoidočim.
Bugenvilke ali bugenvilije. Občudujem jih že dolgo, pred nekaj leti pa sem si omislila prijateljico, ki je okRAsila moj balkon. Prav dobro se je odzvala, ko sem jo morala zaradi selitve močno porezati in zdaj kRAljuje na borjaču. Dlakave bugenvilke (Bougainvillea spectabilis) imajo močno dlakave liste. Povsem zasluženo se imenujejo ‘spektakularne’. Hrvati jim pravijo ‘otmjene’. Moja pa je gola, z gladkimi svetlečimi listi (Bougainvillea glabra). Ovršni listi se pri njej odenejo v škrlatno vijolično. Intenzivna barva bi lahko konkurirala rumeni živosti svetlina, ki cveti v tem času. A to ni mogoče, saj se odlično dopolnjujeta. Ne zalivam je preveč, kajti pravijo, da potem močneje cveti. Rada ima vročino in prenese sušo. Idealna je za sredozemska vroča in sušna poletja, če pa je dovolj toplo, cveti vse od maja do decembra.
Moja bugenvilka je listopadna. Torej ni vednozelena. Niti ni zimzelena, kot pogosto napačno imenujemo vedno zelene rastline. (Niso zelene le pozimi, temveč vse leto, torej vedno.) Jeseni, ko se Sonce zniža in zmanjša svojo moč, odvrže liste. V posodi je – posodovka, in ko se shladi, jo prestavim v hišo, na verando. Na Krasu ne gre drugače, zime so tu premrzle.
Ta barvita olesenela vzpenjalka je dobila ime po admiralu. Louis-Antoin de Bougainville je plul po Tihem oceanu in Atlantiku ter v tropskih gozdovih Brazilije skupaj s svojim botanikom Commerçonom v drugi polovici 18. stoletja odkril to vzpenjalko, ki jo je pripeljal v Evropo.
Admiral. Tako pravimo najvišjemu poveljniku v vojni mornarici. Vrhovni poveljnik na morju. Na kopnem bi to bil general, kar se sliši tako ‘splošno’ in dolgočasno. Ampak admiral! Besedo so si francoski in drugi pomorščaki izposodili od Arabcev. Amir-al-bahr v arabščini pomeni poveljnik morij. Tako je nastal amiral (fr) in ammiraglio (it), v številnih evropskih jezikih, tudi v slovenščini, pa se je pred m vrinil d. Tako naj bi bilo zaradi vpliva latinskega glagola admirare, ki pomeni občudovati (ang. to admire). Slovar še pravi, da to z admiralom sicer nima nič skupnega, a se s tem kar nekako ne morem strinjati.
Kolonizatorji, osvajalci … na nek način so bili pohlepneži evropske celine. Pluli so po svetu in ob novih odkritjih naropali in nabrali ‘vse živo’. Lačni novosti, lepote, eksotike … nikoli niso imeli dovolj. A bili so resnično tudi strastni raziskovalci in zaradi njih smo v naših deželah dobili tudi veliko dobrega – tudi prekrasne bugenvilke. Jo je občudoval tudi admiral? Kakorkoli, poimenovana je bila njemu v čast. Hvala admiral, da si jo pripeljal, merci. Zdaj jo lahko občudujemo tudi mi, pri nas doma.
V deželah, od koder izvira, ima številna imena, med drugim sempre lustrosa (vedno sijoča) ali flor-de-papel (papirnati cvet).
Le kako ji pravijo stari avtohtoni prebivalci Brazilije? Iz tropskih in subtropskih delov Južne Amerike, se je preko angleških in francoskih kolonizatorjev razširila po vsem svetu, kjer zdaj krasi številne parke, ulice in vrtove.
Zakaj je postala tako oboževana? Bugenvilko oprašujejo žuželke, a njeni cvetki so zelo majhni, belo rumeni. Od daleč jih skoraj ne opazimo. Narava pa se je kot običajno znašla in vzpenjalka ima živo obarvane ovršne liste. Listi na vrhu trnatih poganjkov opravljajo vlogo venčnih listov in privabljajo opraševalce. Popolna kombinacija belo rumene in škrlatno vijolične – drobceni cvetki in veliki barviti ovršni listi. Po cvetenju pa le-ti ostanejo pritrjeni na plodove in jim s svojo papirnato teksturo pomagajo leteti.
Bugenvilka v toplih krajih dobro uspeva na prostem in je vzpenjalka, ki lahko zraste tudi do 9 metrov visoko. Le kdo bi ji zameril, da rabi oporo in zavetno lego! Pri vsej lepoti, ki jo premore, so to malenkosti, pomembne le za gojitelje in skrbnike. Ah kako lepe podobe so se mi vtisnile v spomin v številnih krajih v Sredozemlju … Dalmaciji, Španiji, južni Italiji, Grčiji … zidovi hiš obraščeni z škrlatom, ozke kamnite ulice zasenčene z zeleno vijoličnimi oboki. Čudovita barvna paleta škrlatne bugenvilije, sinje modrega neba in belo ometanih zidov. Škure v modrih ali modro zelenih odtenkih, ki so včasih v kombinaciji, le še povečajo lepoto in harmonijo. Pa tudi nimam nič proti drugim barvam, v katere se včasih odenejo vzpenjalke – v belo, svetlo roza ali celo oranžno. Narava je slikarka, mojstrica barv in raznolikosti.
Sedim na verandi in srkam njeno lepoto. Žari v popoldanskem soncu. Je Sonce na Zemlji. Krasna je, tudi tu na Krasu. Občudovana.