Je del nas. Velik del. Dve tretjini.
Je del našega planeta, velik del.
Ni življenja brez vode. Voda življenje dá in ga tudi vzame.
Škržati pojejo poletje. Vroče je. Od zgoraj polni Sonce, od spodaj nas hladita zemlja in voda. V teh dneh je najbolj prijetno ob reki, jezeru ali morju. Ob kozarcu hladne bistre vode. Kako gre vašim rastlinam? Kako gre drevesom? Jih zalivate? Potrebno je zalivati, obilno zalivati.
Če drevesom ustvarimo ali ohranimo dobre rastne pogoje, se lažje soočajo s sušo in vročino. Tla morajo biti zračna in dovolj propustna, da lahko korenine pridejo do vode in hranil. Kadar pijete vodo, zalijte še drevesa. Pomagajte drevesom, da bodo lahko ona pomagala vam.
Korenine so enako pomembne kot krošnja. Morda ste tudi vi mislili, da korenine črpajo vodo, a to nalogo opravljajo listi. Krošnja in listi, ki vodo oddajajo z izhlapevanjem, omogočajo, da se voda s hranili dviga visoko po deblu in v krošnjo tudi do več deset ali celo sto metrov visoko.
Ko nam je poleti vroče, smo hvaležni za senco in hlad pod drevesom. Hlad pa ni le posledica dejstva, da listi prestrezajo sončne žarke, ampak tudi rezultat izhlapevanja, evapotranspiracije. Ko listi oddajajo vodo, hladijo zrak. Vedno več se tudi v javnosti govori o prilagajanju na podnebne spremembe. Ena od sprememb so visoke temerature, izredno vroča poletja, kar v mestih še posebej občutimo. Veliko je razprav in besed, pa bi bilo včasih treba le (ali predvsem) ohraniti stara in odrasla drevesa v mestih in jim omogočiti čimboljše življenjske pogoje. Dobro je, da sadimo tudi nova drevesa, a ta bodo svoje funkcije (vključno z ustvarjanjem ugodne mikroklime) v svoji polnosti opravljala šele čez 30 ali 50 let. Zato vsako obstoječe odraslo drevo šteje.
Živim v bloku, kjer ni dreves. Posledica trenda gradnje v zadnjih dveh desetletjih. Star mandljevec sameva pri sosednji istrski hiški – skupaj sta zaradi trmastih lastnikov preživela nepremičninske apetite. Vse drugo so požrli beton, asfalt in ploščice. Pravzaprav sta v bloku dve drevesi: oljka v loncu na mojem balkonu in mali ginko na balkonu pri sosedu. A dreves v stiku z Zemljo ni. Poleti je zato vroče, zelo vroče. Pa tudi hrupno kot v tovarni, saj klimatske naprave delajo noč in dan. Nič kaj trajnostno, nič kaj okolju prijazno, še manj pa prijazno do človeka. Z reševanjem ene težave (zmanjšanje vročine in vlage), povzročamo druge (hrup in velika poraba energije). Včasih se mi zdi, da smo podobni drevesom, a se potem vprašam, če to drži. V bistvu smo precej bolj nespametni. Drevesa si nikoli nebi omislila tako potratnih sistemov za preživetje. Tudi tu bomo morali spremeniti prakso – nič več stanovanj brez dreves, ob vsakem bloku naj bodo zasajena drevesa. In to ne le v koritih (kjer v vedno bolj ekstremnih razmerah še težje preživijo), temveč na raščenem terenu, na zemlji v neposrednem stiku z Zemljo. Sadimo tako kot naši predniki, kot so svoje hiše obdali z drevesi.
Drevesa z listi prestrezajo dež. Če ste bili kdaj v gozdu, medtem, ko je začelo deževati, potem veste, da začne pod krošnjami deževati malo kasneje. Ko se kapljice že vsipajo na krošnje, vi lahko še vedno hodite po suhem. Ko pa dež poneha, pod krošnjami še vedno ‘dežuje’. Enako je v mestih, kjer drevesa (s krošnjami, pa tudi v tleh) prestrezajo in zadržujejo padavinske vode in s tem zmanjšujejo obremenitev kanalizacijskih sistemov. S počasnim oddajanjem vlage v zrak pa izboljšujejo mikroklimo v mestu.
V mestih imajo drevesa običajno zelo težke pogoje za rast. Ves čas so v lovu za hranili in vodo, predvsem vodo. Iščejo jo povsod in pogosto tudi zelo daleč. Zato se ne gre čuditi, da jih najdemo v vodovodnih ceveh. Korenine ne zrastejo v ceveh zato, da bi (nam) jih uničile temveč zato, ker življenje potrebuje vodo in jo išče. Korenine pogosto segajo od drevesa dosti širše in dlje, kot so nas včasih učili. Nedavno sem spet klepetala z gradbincem, ki se je ob izkopavanju zemlje čudil, ko je naletel na korenine na mestu, kjer na videz ne raste nič. Pa sva ugotovila, da pripadajo več deset metrov oddaljenemu mogočnemu boru. Drevesa poženejo dolge korenine, tudi 20 ali 30 metrov od debla, in to še posebej v mestih ko iščejo vire hrane in vodo. Kaj niso kot ljudje, ki iščemo boljše pogoje, da bi preživeli? Pa se poleti selimo ob vodo … Ker potrebujejo zrak, je za korenine zelo pomembno, da so tla prezračena, da imajo dobro strukturo. Drevo ne more rasti v zbitih tleh, ki so po možnosti še asfaltirana ali tlakovana. V skladu z arboristično prakso je lahko nepropustne le 30% rastne površine. Več je lahko za drevo usodno. Drevo brez ustreznega rastišča je podhranjeno, žejno in hira. Spoštujte potrebe dreves, drevesa so živa bitja, kot mi.
Učili so nas tudi, da korenine segajo zelo globoko, da je koreninski sistem zrcalna preslikava krošnje. Pa so strokovnjaki (gozdarji, arboristi …) ugotovili, da (tudi to) ne drži. Ker korenine rabijo zrak, globoko v tleh nimajo kaj iskati. Seveda je odvisno tudi od drevesne vrste, a meritve kažejo, da se večina korenin nahaja do globine okoli 90 centimetrov. Na to se spomnite, če boste načrtovali spremembe terena na svojem vrtu. Drevesa ne prenesejo odkopavanja tal. Nasprotno, če izkopljete le 10, 20 ali 30 cm je to lahko usodno za drevo, saj odstranite najvitalnejši del koreninskega sistema. Zelo verjetno pa tudi njegov velik delež. In ne pozabite: Korenine bodo odgnale na novo, a v zelo omejenem obsegu. Škoda je narejena. Ni glavnih korenin, ni dovolj manjših, tudi najbolj drobnih, ki so zelo pomembne. Če odstranite korenine, odmre tudi del krošnje. Vsaka od glavnih korenin ima skupaj z manjšimi nalogo, da prehranjuje del krošnje. Zato, če na primer odrežete eno od petih glavnih korenin, v prihodnjih letih ena petina krošnje odmre. Podobne posledice pa se lahko pokažejo tudi, če rastišče tlakujete ali asfaltirate. Nekaj let še gre, saj drevo črpa iz starih zalog, potem pa se začenja sušiti vrh, posamezne veje … Ne dovolite, da noge vašig dreves prekrivajo z asfaltom in tlakom, omogočite drevesom dostop do vode.
Vodo nujno potrebujemo, jo obožujemo, pa se je tudi bojimo. Še vedno težko razumemo celovitost procesov na Zemlji. Plašijo nas poplave. Saj, ko pa svoja bivališča gradimo na poplavnih območjih. Ali lahko sprejmemo, da voda mora poplavljati? Ali lahko sprejmemo, da voda s poplavljanjem čisti prostor, krajino? Poplave so škodljive le v naših očeh. Voda čisti in še bo čistila. Povsod, kjer je in bo potrebno. Tudi tu lahko sprevidimo, da vlada neko ravnovesje. Voda nujno potrebuje prostor in če ji ga namenimo, če je ne kanaliziramo povsod, potem se bo razlila tam, kjer se lahko. Razlila, počistila, nahranila. Kot vse, tudi drevesa živijo v skladu z naravnimi zakoni in so del celote ter imajo tudi pri rekah in potokih veliko vlogo. Drevesa in grmi na brežinah vodotokov s svojimi koreninskimi prepleti varujejo bregove pred erozijo. Drevesa pomagajo, da ne odnese rodovitne zemlje, zato pustimo drevesom in vodi prostor … še vedno ga bo dovolj tudi za naše njive in travnike.
Pri iskanju rešitev je pogosto dovolj, da se ozremo v naravo. Namesto, da si v strahu pred njeno močjo izmišljujemo vse vrste betonskih in trdih (brezsrčnih?) protipoplavnih ukrepov ter vodo vkalupljamo, bi jo morali spoštovati, ji dovoliti njeno pot, prostor … brežine pa lahko varujemo z mehkobo dreves in grmovnic. Narave ni treba krotiti. Ne moremo je krotiti, še manj ukrotiti. Vedno bo ona določila kako bo. Mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi Zakonom narave, ki so edini večni, ki veljajo na našem planetu.
Pozno zvečer se odpravim na sprehod. Ob morju prijetno pihlja, v sosednji ulici so drevesa, grmi in trave že shladili ozračje. Hvala dežju, ki jih je pred dnevi pošteno zalil. Ko se vrnem domov spet začutim, v kakšnem kotlu živim. Vročina vztraja dolgo v noč, ko se oglašajo galebi in se sliši skovikov mili ‘ćuuk’. In klime brnijo na vso moč, kot v tovarni. Brez dreves in trav. Ne, takih stanovanjskih sosesk ne smemo več dopustiti.
Z leti se vedno bolj zavedam, da sem podobna drevesu. Sem kot kak listavec, kot ladonja, ki uživa v soncu in vetru, ki se ujame v krošnjo. Poleti živahna, ko se dan skrajša, se umirim. Živim z drevesi, vdihujem, kar izdihujejo. Sonce je naš skupen vir, Zemlja pa dom, kjer imamo svoje korenine. Pri meni so precej plitve, a razpredene na razne konce dežele. Naše zelene dežele, bogate z vodo. Ne vem, če bom še kdaj potovala po svetu. Nič hudega. Zelo sem hvaležna, da sem imela v preteklosti možnost doživeti in začutiti raznolike kotičke našega svetega planeta, kjer se razpredajo in prepletajo korenine nas vseh. Kot v gozdu, kot v mestnem parku – vsi prepleteni, vsi povezani. V svetosti življenja drug z drugim. Na naši dragi Zemlji, ki je naš dom.
Modrem planetu, katerega bistvo je VODA.
Hvala Zemlja.
Moj dom. Kako si krasán.
