Prste imam spet vse lepljive. Nova runda marmelade, saj drevo letos obilno rodi kljub suši in vročini. Ali pa ravno zaradi tega in obilice sonca?
Sosedova figa je eno od mojih treh dreves, ki niso moja. Gospe so mi ljube in brez višnje, marelice in fige bi bilo moje življenje precej revnejše in dolgočasno. A medtem ko se višnja in marelica nekako držita na svojem, stara mogočna figa kraljuje na sebi lasten način.
Lani smo prenavljali streho in veje so nam bile pri tem zelo v napoto, pa smo jih močno požagali. A drevesu zaradi tega ni bilo nič hudo, nasprotno. Eno poletje brez fig … prava figa! Letos smo pošteno nadoknadili – nad novo streho je že nova krošnja. Drevo se je po bujni rezi zelo razraslo in ker gre za del krošnje, ki gleda proti jugozahodu in zahodu, je košatenje krošnje še izrazitejše, veje pa to poletje nosijo številne plodove. Figa res dobro prenaša sušo, ki je letos izjemna in medtem ko paradižniki in mi trpimo ter se skrivamo v senci, to drevo kljub pomanjkanju dežja bogato obrodi. Je pa figa vsaj po nečem moje sorte – ne mara temperatur pod -8 stopinj celzija in se zato v zimskih mesecih najbolje počuti v zavetju ob kakšnem zidu.
Za razliko od kakija imam fige rada tudi sveže. Tista sladkost, ko v ustih in v vsaki celici mojega bitja začutim poletno solnce. Fige, torej sadeži, ki jih nabiramo, pravzaprav niso plodovi. Gre za soplodja, ki so obdana z mesnatim ovojem. Posamezni plodovi pa so tisti drobni trdi oreški v notranjosti, ki tako lepo hrskajo pod zobmi. Prav te ‘pikice’, ki so glavna sestavina soplodij, naj bi bile zelo koristne tudi za naše črevesje, saj se prerinejo v vse male kotičke tega našega občutljivega, pa tako pomembnega organa, in iz sluznice počistijo marsikaj, kar tja ne spada.
Gospa, o kateri pišem, je po uradni resnici pravzaprav gospod.
A priznam, da mi je za to eno figo mar! Kot koprivovec – ki je zame predvsem gospa ladonja in ne toliko bitje s koprivam podobnimi listi – je tudi draga figa uradno smokvovec. Točneje navadni smokvovec. Ne poznam razlogov, zakaj tako, zakaj tolikim drevesom dajemo moška imena? Še na Hrvaškem rečejo smokva, pa naj bi mi rekli smokvovec? »Maš rada fige?« je vprašanje, ki ga slišim večkrat in še nikoli me ni nihče vprašal po smokvah. Imam, zelo. In koliko sem jih letos že pojedla, ste morda radovedni? Vas prav eno figo briga koliko!
Figa obrodi fige, smokvovec obrodi smokve, jablana da jabolka. Plodovi so vsi ženskega spola. Pa saj spol ni tako pomemben – čisto všeč mi je, da je beseda drevo srednjega spola. Tako kot morje, nebo, … Imena pa so tudi zelo osebna stvar in nekaterim je morda ime smokvovec celo všeč … morda prebivalcem vasi Smokvica na Kraškem robu?
Divja figa izvira iz jugozahodne Azije, že zelo dolgo nazaj pa so jo začeli gojiti in širiti v Sredozemlju, tako da je sedaj prisotna vse do Španije in Portugalske, sadimo pa jo predvsem zaradi plodov. Figa je eno najstarejših sadnih dreves, raziskave pa pravijo, da ga gojimo že več kot 11.000 let! Tudi mene očara – s sadeži, voljo do življenja, prilagodljivostjo in košatostjo krošnje. Figa je tudi glavni lik v čudovitem romanu Otok pogrešanih dreves, pisateljice Elif Shafak.
Fige imajo zelo sofisticiran način razmnoževanja. Divje rastline potrebujejo za oploditev točno določeno žuželko – manj kot 2 mm veliko oso ježičarico (ja, točno to!), ki večino življenja preživi v mesnatem cvetišču, oplojevanje pa se zgodi preko treh generacij cvetov. No, večini novih sort, ki jih običajno gojimo ob hišah ali v nasadih, je na srečo eno figo mar za ta ‘postopek’, saj soplodja dozorijo brez oploditve. V Istri je več kot 20 sort, drevesa pa najpogosteje razmnožujemo z potaknjenci.
Figa je drevesna vrsta z veliko volje do življenja. Morda po tem ne izstopa tako kot na primer invazivni veliki pajesen, vseeno pa lahko tudi ona zraste iz razpoke v betonu, iz zidu ali celo iz drugega drevesa. Ravno to poletje sem imela čast, da sem spoznala ‘figvo’. V dalmatinski vasici mi je prijateljica pokazala drevo, ki je malo figa, pretežno pa murva – torej fig-va. Deblo fige je popolnoma skrito v murvinem, tako da smo le poletju v zahvalo to bitje prepoznale po listih. Morda pa se imata tako zelo dobro skupaj zato, ker sta iz iste družine (murvovke)? Kmalu zatem sva odkrili še ‘figbo’. Figo, ki je rasla iz stare vrbe. Pravi prijateljici, v objemu.
Fige imajo zelo velike dlanasto deljene liste. Ste že kdaj opazili kako veliki, res veliiiiki so? Moj skromni herbarij hrani list, ki je dolg kar 27 centimetrov! Pred več leti, ko se še nisem ‘zares’ ukvarjala z drevesi, sem na radiu slišala pravljico:
»Spomladi so drevesa eno za drugim prihajale k mami Naravi, da jim dodeli cvetove in liste. Jablane in češnje so bile med prvimi v vrsti in so si izbrale res čudovite cvetove. Nekatere vrste, kot je magnolija, so jih še prehitele in izbrale zelo velike zgodnje cvetove, ki zacvetijo še preden rastlini odženejo listi. Prekrasno! A drevesnih vrst je zelo veliko in postopno je bila izbira vse manjša. Med zadnjimi sta se v vrsto postavili vinska trta in figa. Bujni, veliki in barviti cvetovi so bili že oddani, tako da sta se morale zadovoljiti z zelo majhnimi socvetji. Zato pa sta imeli več možnosti pri izbiri listov. Figa si je dala duška in si tako izbrala liste, ki so lahko dolgi in široki tudi dvajset centimetrov in več.«
»Rdeče češnje rada jem, fige pa še rajši!«
V mladosti so mi bile češnje bolj dosegljive in najraje sem jih zobala ‘direkt’, čepeč v krošnji drevesa. Fige sem bolje spoznala potem, ko sem se preselila na Primorsko. Dojela sem, da še zdaleč niso samo rumeno zelene, ampak tudi rjave in celo modre. Modre so mi bile najbolj všeč, pa sem mislila, da vem, katera sorta so. Figo vem! Dovolila sem si biti poučena, da imamo pri nas več kot dvajset sort – veliko različnih zeleno rumenih, pa modre in rjave. Razlikujejo pa se še po tem ali rodijo enkrat ali dvakrat na leto.
Marmelada bo kmalu kuhana. Priprava je res enostavna – sadeže (soplodja!) narežem, izločim preveč zrele, ter jih pokuham in dam v kozarce. To je to, brez dodatkov. Tudi za na pito bi bili, pomislim. Figo! Še vedno sem brez pečice. Bodo pa zato palačinke z marmelado, mjami.
Z nabiranjem fig poleg zadovoljevanja potreb po sladkosti, vitaminih in mineralih, uresničujem vsaj dva zame pomembna zakona:
Prvi je zakon uživanja v nabiranju. Kar se mene tiče, je vsakovrstno nabiranje v naravi zakon! Nabiranje divjih rastlin mi dobro dene in to bistveno bolj kot nabiranje gojene zelenjave. Morda tudi zato, ker nimam pravega vrta in mi je zato že opazovanje, kaj šele vzgoja rastlin v loncih neke vrste trpljenje? In čeprav so fige hišno sadno drevo, je njihovo nabiranje po občutku zame zelo blizu nabiranju bezga, robid, drnulj in še česa.
Drugi zakon pa je spet en nenapisan, ki pravi, da se sme nabirati plodove s krošnje, ki sega nad tvoje zemljišče. Moja figa je z deblom popolnoma sosedova, pretežno tudi s koreninami, najlepši del krošnje pa je nad mojo streho, tako da … No, ta zakon sem pred leti videla tudi zapisan v starem Izolskem statutu, ki je bil v veljavi od 14. do 18. stoletja, in katerega določila lahko preberemo tudi na tablah v tem obmorskem mestu. In tako tudi dandanes, pa čeprav na Krasu, obiram fige s sosedovega drevesa sproščeno in odkrito, brez fig v žepu.
Preden sem danes zlezla na streho in stopila med veje, sem si lase spela v figo, kljub vročini pa oblekla dolge hlače in majico z dolgimi rokavi. Drugače me namreč vse srbi. To je tako imenovana fotosenzibilizacija – ko moja koža pride v stik z belim mlečkom, listi ali lubjem fig, ki vsebujejo psoralen, na soncu pride do fototoksične reakcije, ki ji pravijo fitofotodermatitis. Iz izkušenj vem, da moja koža pogosto reagira na okolico in da se mi pogosto pojavijo izpuščaji, srbečica … pa naj bo v morju, na soncu … A kaj bi to, zdaj me ne skrbi več za vsako figo! Se pa vseeno raje oblečem.
Znanstveno ime naše fige oziroma navadnega smokvovca je Ficus carica. Že res, da se to prebere ‘fikus karíka’, a kar se mene tiče, je naša gospa glede na vse, kar sem zapisala in z njo tudi doživela, predvsem in zares carica. Pa številnih zdravilnosti, Adama in Eve ter drugih legend in mitov še omenila nisem!
Se pa v cesarstvu menda pojavlja nova težava. Figi, ki pri nas sicer ni samonikla, a jo imamo po par tisočletjih popolnoma za svojo, tako kot na primer oljko, se je pridružil nov tujec. Figova drevesa ‘dohiteva‘ figov rilčkar, škodljivec, ki je pred par leti k nam prišel s Tajvana, vrta v les in lahko povzroči propad celega drevesa. Še ena zgodba o tem, zakaj globalizacija ni nujno najboljša? Ali pa predvsem o tem, da se svet, v katerem živimo, ves čas in tudi zelo močno spreminja, in da tudi nekatere drevesne vrste, za katere smo prepričani, da so večne, morda čaka slovo.
Fige imam res zelo rada in držim fige, da bodo vztrajale, ter da bo sosedova carica rasla vsaj še tako dolgo, dokler bom zmogla plezanja na streho. Kaj pa potem? Potem bo v cesarstvu spet drugače in prišel bo tudi čas, ko me bo prav eno figo brigalo, kako bo.