”Š, šššš” pravi burja,
so daleč neurja,
v krošnjah dreves,
pripeke zdaj ples.
Je zemlja nesrečna,
se suša zdi večna,
le Sonce kraljuje,
nič ne omahuje.
Črni gaber je rjav,
zelena lipa rumena,
trava že bela,
robida uvela.
Bršljan samo čaka,
v krošnji orjaka,
ta hrast pa žari …
… nič mu ni.
”S, sss” tam pri nogah,
suhe trave pojo,
a listi zeleni: ”Saj bo, saj bo.”
Hrast večen
je srečen
ne mara za šušo.
Pogum in pokončnost,
kot voda za dušo.
(šuša: suša, pogovorno na Primorskem)