»Kako je šlo Ta-borovanje? Si zadovoljna?«
Na svetovni dan Zemlje smo se sprehajali na Taboru nad Sežano, Opazovali smo naravo in brali poezijo ter misli Srečka Kosovela. Z dogodkom Ta bor! smo v Kosovelovem letu obeležili 100 letnico pesnikove smrti, predvsem pa se poklonili njegovemu delu in vrednotam. Vrednotam, ki so mi tako zelo blizu, da me vsako branje njegovih pesmi še bolj ukorenini na Kras in dvigne v od burje prepihano nebo. Njegovo občutenje dreves, skal, trav, me vedno znova prevzame. Zavem se njegove globoke povezanosti s tem prostorom, čutim hvaležnost, ker je to znal tako kras-no ubesediti. Ker je vrednote zapisal v večnost in nam jih s tem podaril, da jih še mi zavestno živimo.
Kar se dogaja v naravi in z naravo občutim na lastni koži, dobesedno. Spomnim se izkušnje v zimskih mesecih pred dobrimi tremi leti. Iz daljave so se več tednov slišali zvoki motorne žage. Dan za dnem, jutro za jutrom so se jermeni vrezovali v debla in drevesa so padala. Ta bor, pa še ta, še ta in ta in ta. Padali so bori. Oh, kako me je bolelo, kot da jermeni režejo moje noge, ko so padali naši mogočni sostanovalci. »Je to res potrebno?« sem se spraševala.
Temni bori
Srečko Kosovel
Temni bori, črni bori,
čuj, kako vršijo,
ko da med seboj bolestno,
tiho govorijo.
Pod sekiro so sovražno
včeraj bratje pali,
danes in mogoče jutri
bomo mi še stali.
Silna burja, močna burja
v bore zavihrala,
ko da čula bi besede,
pala in obstala.
»Če umrete, bratje bori,
kje se bom spočila,
recite mi, dragi bratje,
s kom bom govorila?
Bratje bori, ostanite,
rastite z uporom!«
Pa so padali bolestno,
nemo, bor za borom …
Pravijo, da je treba bore na Krasu odstraniti, da se bodo lahko razvile avtohtone gozdne združbe. Več stoletjem golega Krasa je od sredine 19. stoletja dalje sledilo pogozdovanje z črnim borom, ki je tla zaščitil pred erozijo in ustvaril prst. Bor je svojo vlogo opravil in to zelo dobro. Zdaj lahko gre, pravijo. Lahko? Je res lahko?
Medtem, ko sem se sprehajala po opustošeni gmajni, sem si govorila, na glas: »Pri nas se z gozdom gospodari in Tabor ni naravni, niti gozdni rezervat. Ne pozabi, drevesa je treba včasih tudi posekati!«
Ta bor! smo poimenovale dogodek, naravno-kulturni sprehod, ki smo ga z Valentino Fras izvedle na Taboru. Sprehajali smo se po gozdu, po kraški gmajni, se ustavljali in se razgledovali naokoli in v preteklost. Razmišljali smo o Krasu pred več tisoč leti in si skušali predstavljati, kako je bilo v tem prostoru v začetku 20. stoletja, v času življenja Srečka Kosovela. Takrat je bilo gozda na Krasu res malo, saj so prebivalci les porabili za gradnjo in kurjavo, kar pa je ostalo dreves, so jih popasle koze, ovce in druge živali na paši. Burja je imela prosto pot, da je preko gole pokrajine brila in drvela od Nanosa proti morju. Bilo je težko za ljudi, za kmetovanje, saj je odnašalo prst. Pa tudi poslovneži so tarnali, saj vlaki med Dunajem in Trstom zaradi močne burje in snežnih zametov na Krasu pogosto niso vozili.
Kraševci niso uničevali gozda in dreves, uporabljali so jih. – Perko
Črni bor se je na Krasu dobro prijel in se ukoreninil tudi v njegovo identiteto. Postal je sinonim za Kras.
Njegovo prisotnost so izkoristile tudi nekatere vrste ptic. Starejši ornitologi pravijo, da so se v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko so bili borovi sestoji že bolj obsežni, na Krasu začele pojavljati ptice, ki jih tu prej ni bilo. Med njimi so vrste, ki so sicer značilne za gorska območja – črna žolna, čopasta sinica, menišček. V sestojih črnega bora pa gnezdijo tudi druge, kot na primer kragulj in skobec.
Med tistimi, ki imajo radi črne bore, pa niso le Srečko in omenjene pogostejše vrste ptic. Ljubi jih tudi redka ptica ujeda – orel kačar, ki gnezdi na Krasu in to izključno na drevesih črnega bora. Kačar (Circaetus gallicus) je ogrožena vrsta, zato moramo zagotoviti, da bo bora dovolj in da bodo gozdni sestoji ustrezni, da bo kačar še naprej gnezdil pri nas.
Dan po dogodku v Sežani smo se sprehodili še v Izoli. To je bil že enajsti sprehod O drevesih ZA drevesa, ki ga tradicionalno izvedemo v aprilu, mesecu krajinske arhitekture. Tokrat smo se sprehodili po Kosovelovi, brali Kosovelove pesmi, govorili o borih, malo več pa tudi o morju, saj je Kosovel pisal tudi o njem. Ugotavljali smo, da je črnih borov v mestu malo, več pa je pinij (Pinus pinea) in alepskega bora (Pinus haleppensis). Med sabo se te vrste precej razlikujejo, tako po iglicah in obliki krošnje, pa tudi po starosti, ki jo lahko dosežejo.
Črni bor lahko doseže tudi do petsto let,
medtem ko se alepski poslavlja že pri sto petdesetih.
Ugotavljali smo, da je zavedanje o pravilni negi dreves in grmovnic v Izoli boljše, a da se z njimi še vedno pogosto ravna strogo, skoraj ‘po vojaško’, mnoga drevesa pa tudi zato ne dosežejo starosti, ki bi jo lahko. V novo desetletje sprehodov smo se podali s podporo Srečka Kosovela, ki je kljub bolečini in tragiki, ki ju je globoko občutil, vedno našel tudi iskrico optimizma, to pa ubesedil, tako da nam je vzpodbuda, navdih.
Kraška vas III
Srečko Kosovel
Borovo morje
šumi temnó —
jadran bije v obal
v temò,
burja buta
v okno mrtvó.
Noč je nad kraško vasjo.
Kdo obupuje?
Kdo vzdihuje,
da ga prekolnem
v srcu tem bolnem?
Kdo?
Ja, Ta-borovanje je uspelo. Hvala mami za podporo, zelo lepo je šlo. Želim si, da sprehod še kdaj ponovimo – za Kras, za drevesa in ljudi, za povezovanje znanosti in umetnosti, tudi v duhu slikanja sprememb in minljivosti. Dveh značilnosti življenja na našem planetu, s katerimi imam še vedno težave.
Vse življenje je minljivo, vem. A srce ječi, ko ljubo Bitje odide.
Adijo draga mami. Srečno pot in kras-no se imej na drugi strani mavrice. Na Krasu pa se bomo še naprej sprehajali po gmajni ter uživali še zate 💫
Dogodka sta potekala v okviru programa Kosovega leta 2026,
pod okriljem Občine Sežana.
Hvala Domnu Staniču iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije,
za podatke o orlu kačarju in drugih pticah.