Do gozda imam blizu. 220 korakov je in nič več. To je blizu. Srečna sem.
Bila so leta, ko nisem mogla živet brez morja. Pogrešam ga tudi zdaj, a … drevesa sem pogrešala že prej in še bolj. Že nekaj časa imajo drevesa pri meni prednost. Imajo mojo pozornost, mojo ljubezen, so moja strast in moje poslanstvo. Ona zame, jaz zanje. Brez njih ne morem, pa hkrati vem, da ona lahko brez mene in da bodo na tem planetu tudi potem, ko mene že davno več ne bo. Tudi tista, ki so danes stara in s katerimi se pogovarjam … so šele dobro začela in v kozmičnem času ter v mojem omejenem človeškem zaznavanju let, se ona stegujejo v večnost. Ona lahko in bodo brez mene, pa sem vseeno tu zanje. Ljubezen.
V mojem domu ni dreves, pa vendar … na sosedovem, prav ob mojem oknu, raste brin. Malo drevce, v katerega veje se ujame jutranje Sonce. Veje, ki se zibljejo, ko piha burja, iglice s katerih kaplja v dneh, ko nebo prekrijejo oblaki. Dragi brin mi pove, kako je zunaj in je z mano tu notri. Hvala, brin. Nisi moj, a si tu tudi zame, zato hvala.
Tudi na drugi strani je pri sosedovih drevo. Češnja? Mama pravi, da je višnja. Mlada, elegantna, nadvse privlačna na pogled in tudi za ptice. Siničke ščebetajo tako močno, da jih slišim v kuhinjo. V jutranjem soncu opazim jato liščkov. Tako lepo se razporedijo po krošnji, da bi si mislila, da so ravno končali s poukom geometrije. A ne, so samo ptički, in ptički vedo, kako se razporediti po vejah, da bo prav. Da bo harmonično, v ravnovesju, tako kot vse v naravi.
Kako malo rabim, da sem srečna. Brin in češnja, pa gozd malo naprej in sem. Srečna in globoko hvaležna.
Gozd me vabi in jaz se odzovem. Pogosto sem tam. V njem. Postaja mi znan, kot prijatelj, h kateremu se vračam. Kot prijatelj mi ponudi zavetje, pa tudi vedno kaj novega. Trodebelna lipa … lepa, danes jo vidim prvič. Pa bujni bršljan, kot streha nad glavo. Pa velika skala obraščena z mahom. Drugačna je od tiste včeraj. Vsaka je drugačna. Pestrost je bistvo gozda. Grem mimo table, na kateri piše navadni koprivovec. Ladonja? Le kje, ne vidim …? Počakam do pomladi, takrat se mi gotovo razkrije.
Brez narave ne morem živeti, pa naj bo v mestu ali v odprti krajini, kjerkoli. Rabim drevesa, rabim krajino katere bistveni sestavni del je gozd. Res, sem prava domorodka svoje gozdne dežele. In močno čutim, da so drevesa njeno bistvo.
Kot je tako lepo zapisal pokojni profesor doktor Dušan Mlinšek. Čista in globoka duša, ki je razumela in nam dala veliko:
»Gozdno drevje je praprebivalec v našem prostoru. Drevesa so naseljevala vse, razen prostora, kjer so voda, skale in visoke gore to onemogočale. Človek je drevo pregnal z njegove »domačije«. Zato ima drevo posebno domovinsko in ekološko pravico, da se vrne in biva na svoji, včeraj odvzeti zemlji.«
Že davno sem se izgubila med hrasti, bori, razbrazdanimi skalami in suho travo. Gmajna*, kraška gmajna, v kateri tudi podrto drevo ustvarja harmonijo. V gmajni se počutim kot doma. Hodim počasi … nešteto korakov v brezčasju. Se izgubim, pa kmalu spet najdem. Skale mi kažejo pot, Sonce me varuje. Ko odide, se gozd zavije v tišino in mi prišepne, naj grem domov, na toplo. In da lahko pridem spet jutri. Da lahko. Da je blizu. Le 220 korakov.
A kako … zakaj potem dvesto enaindvajset? Zakaj še en korak več?
Ta korak je bil prvi. Najdaljši. Najpomembnejši. Odločitev, da se preselim. Korak bližje gozdu. Ker je to moja skupnost, moja gmajna.
*gmájna
– neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov:
– zastarelo: skupnost
– agr. geogr.: kolektivna kmečka posest na slabših zemljiščih v bližini vasi, namenjena vsakdanji paši, s katere se živina vrača čez noč domov
– agr. geogr., ljudsko: manj kakovosten gozd v bližini naselja
– etim.: Prevzeto iz srvnem. gemeine ‛občinska skupna posest’, kar je izpeljano iz srvnem. gemein ‛skupen’, nem. gemein v enakem pomenu; iz pgerm. gamains
– sinonimi: gozd, boršt, hosta, les, loza …
(www.fran.si)