»Že vrsto let se sprehajam po parku. Ko so bili otroci majhni, smo prihajali sem in gledali ribice v ribniku. Dreves se nisem zares zavedal, nisem jih videl. Zdaj jih, zdaj jih vidim. Hvala.« Tako je občutke po vodenem sprehodu povzel starejši gospod.
Po šestih letih življenja kot Bela breza ugotavljam, da je še vedno ena pomembnejših in lepših stvari, ki jih lahko naredim na svetu ta, da ljudem pomagam videti. Drevesa, kakopak. Pa tudi to, kako naša dejanja – namerna ali nenamerna – vplivajo nanje in naravo na splošno.
Gospa me je poklicala navsezgodaj, zaskrbljena. Pri hiši, kjer raste lipa, ki jo je posadil njen oče, so izvajali gradbena dela. Čeprav so ji drugi zatrjevali, da ‘ni nič’, je sama ves čas čutila, da ni dobro za drevo. Še več, slutila je, da lahko posegi usodno vplivajo na njegovo rast in življenje. Žal me je poklicala pozno, morda prepozno, ko so bila tla že prekopana. Nekaj je o tem že brala, domnevala je, da so ga polomili, ko so tako polomili korenine. Pokazala sem ji kaj vidim in po skupnem gledanju zdaj bolje vidi in razume tudi sama. Žal ji je in sprašuje, kako bi morali ravnati in kaj lahko naredijo zdaj. Gledava drevo, odkopano zemljo, predvideno dovozno pot … govoriva o tem, da jim je drevo pomembno, a bi se bilo zato koristno o ideji preureditve posvetovati že pred posegom, izvedbo prilagoditi, da bi bila dobra zanje in čim bolj tudi za drevo. Z veseljem bi delila znanje in pozorno opazovanje, da bi videli, razumeli, našli rešitev, se (na)učili sobivati.
V parku delam drugo leto in zdaj tudi drugi pravijo, da se vidi. Delo je prepoznano in lokalna skupnost je podelila posebno priznanje za urejen park. Radosti me, ko nekaj, kar opravljam iz srca, srčno zavibrira tudi pri drugih. Pomagam pri negi dreves in grmovnic, delam zaradi dreves, pa tudi ljudi, ki zahajajo v park, ki je ena najpomembnejših zelenih površin v mestu, letos pa je pozitivni odziv prejela tudi pobuda za vpis objektov s parkom v register kulturne dediščine. Videti prostor in njegove kvalitete – z vpisom v register je bila prepoznana njegova vrednost, s tem pa tudi delo načrtovalca Cirila Jegliča.
V Kosovelovem letu me je začaral Srečko. Potapljanje v njegove misli in manj znano poezijo mi je na krasen način dalo prav tisto, kar sem si od nekdaj želela: priložnost in navdih, da povežem znanost in umetnost. Pesmi o borih, pa tudi drugih drevesih, naravi, pokrajini, tudi tisti v človeku … ponesle so me bližje svoji Biti in duši, me globlje povezale s svetim Svetom. Na sprehodu Ta bor!, ki sva ga pripravili s prijateljico, smo prijateljevali z drevesi, gmajno, Krasom … povezali smo pesnikovo poezijo in občutenje pokrajine z znanjem o njegovem življenju, njegovi družini, prostorom pred 100 leti. Razgledali smo se s hriba, na vse strani, ter se učili videti značilnosti krajine, razumeti spremembe ter se približati občutkom in videnju, ki ga je ubesedil Srečko.
V Izoli smo se v okviru tradicionalnega dogodka O drevesih ZA drevesa letos sprehodili po Kosovelovi, na dogodku pa prebirali tudi pesmi o morju, ki jih je Srečko Kosovel tako lepo spesnil z občutenjem morja, v katerega zaledju je živel. Oba sprehoda – na Krasu in na obali – smo pripravile brezplačno, pa vendar je lokalna skupnost sprevidela kvaliteto dogodka in ga kasneje nagradila s sofinanciranjem iz javnih sredstev.
Otroci so na naravoslovnem dnevu v gozdu najbolj uživali v igri, ko niso videli. Zavezale smo jim oči, tako da so po poti ob vrvici hodili ‘slepi’. Kot večina sprehajalcev, ki se po napornem dnevu v službi podajo v gozd, pa so z mislimi še vedno v pisarni ali celo gledajo v ekran? Ne, otroci so bili polno prisotni in se po poti pomikali z ojačano uporabo sluha, tipa in voha. Tudi to je način, da spoznamo, kaj pomeni gledati in kaj pomeni imeti možnost in priložnost, da vidimo.
Vid-deti … povedati (deti) kar si videl (vid).
Zelo rada povem o tem, kar vidim [vid-deti]. Ko ljudi vodim skozi park jim pokažem, kako so videti drevesa, kjer je že bila izvedena arboristična nega in kako tista, ki na nego še čakajo. Ko nekaj časa gledajo in ko jim še razložim, da je pravilna nega dreves taka, ki je laik običajno sploh ne opazi, takrat tudi obiskovalci vidijo. Po taki izkušnji vedno znova čutim moč spoznanj in hvaležnost ljudi.
Drevesa najlažje vidim, ko sem v naravi sama. Večkrat začutim tudi njihovo radost, ko so videna. Opazovanje dreves mi je v veselje že od nekdaj, čutim jih kot prijateljice, o njih pa rada tudi pišem. Tako lepo je to ubesedila članica društva, ki je v vasi obesila plakat, na katerem je po svoje prepisala vabilo na sprehod, češ, da ga bo vodila pisateljica dreves. Posrečeno je prebesedila tudi drugi vidik, ki zaznamuje moje zadnje leto – naziv krajevna arhitektka ponazarja, da mi je vedno bolj pomembno, da delujem lokalno, v svojem kraju ali kraju, ki ga imam možnost spoznati.
Znova in znova se vračam k njim. V gmajni, v parku, na vrtu … hvaležna, da jih lahko čutim, gledam in vidim. Drevesa.
Hvaležna pa sem tudi ljudem – za vabila in sodelovanja, za priložnosti pretoka ljubezni do dreves, za prepoznanje dela pri katerem me vodi srce. Hvaležna, da smisel in lepoto tega, kar počnem vidijo tudi drugi. V dobro dreves in skupnosti, v navdih za sobivanje in lepše življenje.