Velikan

Tam je bil še preden sem se rodila. Še preden je nastalo moje mesto.
Velik je bil že, ko so Velenje šele začeli graditi.

»Tam, kjer včeraj še … tam, kjer manjkalo, mlakuž ni in poplav …«

Hrast. Tisti, ki ljubi vodo – dob (1). Nekaj časa naju je ločevala le reka Paka. Jaz KS Center levi breg, njegovo Veličanstvo pa KS Center desni breg. Držala sem se na svojem bregu – vrtec, otroško igrišče, grad, Koželj, Titov trg … vse je bilo na tej strani. Potem sem šla v šolo. Čez most je bilo treba in mimo Njega. Velik, košat, na desnem bregu Pake. Do Gustavce (2) sem hodila peš mimo njega vsak dan osem let, dokler se nisem premaknila na gimnazijo, tedanjo naravoslovno srednjo šolo. Še bliže Njemu. Gledal nas je čez okno in mi njega, med odmori pa smo se držali v njegovem okrilju.

Potem sem šla študirat in več desetletij se nisem spomnila nanj. Pa kaj mu mar. On je stal in še stoji. Drevo jé. A kadar zdaj pridem …

Ko so se lotili prenove osrednje mestne promenade, me je skrbelo. Šarili so mu po koreninah. Kolegi so mi povedali, da je bilo grdo, razgaljeno, brezčutno. Oprosti Velikan. Saj niso vedeli … Noge so mu tudi zasuli – dvignili so teren, da so uredili trato in … ne vem točno, kaj … pravijo, da naj bi bila učilnica na prostem.
Kar so storili, so storili, pa vendar: Je bil kdo pozoren in vprašal Velikana, kaj si misli o tem? Ni. In so naredili. On pa ves čas molči in … v zadnjih letih je v krošnji opaziti več suhih vej. Je to zaradi njegove starosti, kar bi bilo sicer možno? Ali pa je sušenje že posledica nasutja na rastišču? Odrasla drevesa ne marajo, če jim zasipavamo korenine. Velikani še manj, hrasti še posebno. Že 10 centimetrov nadvišanja lahko povzroči, da korenine ostanejo brez vode in zraka ter začnejo propadati, z njim pa tudi drevo. A posledice se lahko pokažejo šele čez več let, celo desetletij.

Oprosti Velikan. Znamo bolje, a zaenkrat še ni (bilo) volje.

Morda bo tudi tokratni dogodek Homage velikanom: okrogla miza o ravnanju z drevesi v urbanem okolju  pomagal, da bomo prisluhnili in da se bo stanje popravilo. Da se bo rastišče uredilo tako, da bo dobro Zanj in ne le za nas. Hvala organizatorjem, hvala Kunigundi za to srečanje.

 

Med Pako in šolskim centrom smo se pogovarjali, v parku.

V dar smo prejeli odtis letnic s štorov v bližini, nekdanjih Velikank.
Tri visoke gospe so rasle pred Gustavco, duglazije (3). Ko sem hodila v šolo, smo jim rekli smreke. Pomembno je bilo, da je bila pod njimi vedno zemlja, idealna za igranje s frnikolami.

 

 

Zdaj ni ne Velikank, ne zemlje, ne frnikol.

 

 

Spoštovani Velikan, koliko časa boste še med nami? Koliko časa bomo še lahko z vami? Če bomo živeli s spoštovanjem, boste ob Paki sredi Šaleške doline do konca naših življenj in še več stoletij potem.

Še dolgo potem, ko nas več ne bo. In dobro se zdi tako.
Dobro je, ko se zavemo, kako majhni smo in kdo je resnično velik.
Moj poklon.

 

1 dob, Quercus robur
2 Osnovna šola Gustava Šiliha
3 navadna ameriška duglazija, Pseudotsuga menziesii