Dan Zemlje, 22. april, je priložnost za praznovanje, pa tudi razmislek. Zemlja nas podpira in hrani prav vsak dan v letu, ne le na svoj dan, mi pa kot da tega ne opazimo.
Ali razumemo, kaj pomeni živeti na Zemlji? Ali razumemo, da smo tu gostje in varuhi? Ali lahko dojamemo, da moramo SKRBETI za naravo, okolje, tudi za svoj življenjski prostor?
Na sončno pomladni torek smo se sprehodile po izolskih Livadah. Ženske. Devet žensk se nas je zbralo. Sprehod O drevesih ZA drevesa, ki je potekal v okviru meseca krajinske arhitekture, smo začele na livadi pri treh visokih cipresah. Udeleženke so bile zelo vesele, ko so jih našle, a le dotlej, dokler niso slišale, da jih bo žal povozilo predvideno krožišče na Prešernovi. Tako kot še štiri pinije v skoraj sto let starem drevoredu.
Od pinij in cipres smo se sprehodile ob blokih ter igriščih pri šoli, mimo vednozelenih hrastov (Quercus ilex), ceder in močno obrezanih oljk.
Opazovale smo lipo z bujno zelenimi listi in si ogledale, kako je videti veja, če ni pravilno skrajšana. Zavile smo na široko cesto, ki vodi med šolo in novogradnjami, cesto kjer rastejo (samo) pinije. Razmišljale smo, kako se počutimo na ulici, kjer v razkošni širini kraljuje asfalt, drevesom pa so namenjeni le ozki zeleni pasovi. Na ulici, ki ima v vseh letnih časih enako (temno in resnobno) podobo, kjer zasaditev ne ponuja vrstne, niti barvne ali drugačne pestrosti. Senca? Nekaj za kolesarje, za peške skoraj nič. Skočile smo preko Južne ceste in si pogledale novo ureditev dela Parenzane. Spraševale smo se ali je osvetljevanje na podeželju nujno (in zaželeno?) in ali bi lahko ob poti tudi zasadili kakšno drevo, da bi bil sprehod poleti prijetnejši. Obisk potoka Rikorvo nam je prinesel spoznanje, da ga nekatere občanke vidijo prvič. Razkrile smo tudi dejstvo, da je potok ‘tu zgoraj’ tisti, ki se izliva v morje pri plaži hotela Delfin. Kako dobro poznamo svoj kraj, svoje potoke, naravo? Ali se zavedamo, da je posebnost in vrednota, če živiš v občini, kjer se potoki izlivajo v morje!? Pa tudi, da bi lahko območje potoka uredili ne le tehnično ustrezno, temveč tudi tako, da bi bilo prijetnejše za sprehajalce. Tudi tu bi lahko še kaj posadili. Pot smo nadaljevale po razkošno asfaltno Južni, ki je že spomladi vroča in razmišljale, da bi jo lahko preuredili tudi v luči segrevanja ozračja in prilagajanja na podnebne spremembe. Morda pa bo kdo enkrat prijavil ‘podnebni’ projekt, ki bo predvidel preureditev Južne ceste (vključno s premiki kablovodov in kanalizacije) in bogato zasaditev z drevesi? To bi bilo nekaj! Potem bi se lahko poleti po tej aleji sprehajale tudi mamice z vozički in ena od udeleženk, sokrajanka, ki slabo prenaša močne sončne žarke.
Mesec krajinske arhitekture smo v letu 2021 posvetili pomenu krajinskega načrtovanja pri blaženju sodobnih kriz, tudi podnebne in zdravstvene. Krajinski arhitekti se med drugim ukvarjamo s tem, kako narediti naša naselja bolj prijetna za bivanje, kako zelene površine načrtovati na način, da bodo opravljale več funkcij (ekološko, rekreacijsko, prostorotvorno …) ter nam omogočile tudi kvalitetno preživljanje časa na prostem, kar je ključno za naše zdravje in česar se v zadnjem letu še bolj zavedamo. Temu je posvečen tudi priročnik Ven za zdravje. V javnem in zasebnem prostoru poudarjamo pomen prisotnosti živih sestavin in skrbi zanje. Pomembne so zasaditve, ki prispevajo k ustvarjanju ugodne mikroklime, nižanju poletnih temperatur v mestu, zadrževanju padavinskih vod ipd. Na ulicah, ki smo jih obiskale smo spoznale, da štejejo tako zasebne kot javne površine, saj pogosto prav drevesa na zasebnih površinah (funkcionalna zemljišča stanovanjskih blokov, vrtovi) prispevajo k kvalitetnemu okolju. Čeprav smo hodile po ulici smo prav vse uživale ob pogledu na roza vijolično cvetoče judeževo drevo (Cercis sp.) na privatnem vrtu. Ena od udeleženk, ki dela v gostinstvu, nam je povedala, da je to drevo indikator za začetek turistične sezone – ko zacveti, je čas za akcijo.
Letošnji Svetovni dan Zemlje je potekal pod geslom »Obnovimo našo Zemljo«. Že sam naslov pove, da je Zemlja v krizi in z njo tudi mi. Potrebuje našo pomoč in vsak lahko kaj naredi. V Izoli imamo kaj početi in prav bi bilo, da bi vsaj za nekaj časa pozabili na glampinge, valobrane in podobno, dokler ne naredimo kar je (res) potrebno. Imamo ulice, kjer si želimo dreves in imamo drevesa, ki potrebujejo skrbnejšo nego. Imamo sladokovodne in termalne vodne vire, ki jih moramo zavarovati in jim povrniti veljavo in imamo potoke, ki jih moramo preurediti, da ne bodo le odtočni kanali. Imamo jame in brezna, ki jih moramo očistiti ter jim vrniti svetost. In imamo morje. Tisto, morje, ki je včasih blagodejno oblivalo in čistilo otok, zdaj pa govorimo le še o zaščitnih ukrepih proti njegovemu škodljivemu delovanju.
Čas je, da se spomnimo, da imajo vsi naravni elementi svoje mesto pod Soncem, da so njihovi vplivi predvsem in najprej blagodejni ter da se moramo do njih obnašati spoštljivo.
Na sprehodu skozi Livade smo spoznale, da si želimo več dreves listopadni vrst, ki nas bodo spomnila na letne čase in to, da smo del narave, da je za nas najbolj zdravo, da svoje življenje čimbolj uskladimo z naravnimi ritmi. Želimo si prosto rastočih grmovnic in livad, ki bi se jih kosilo bolj poredko, da bi cvetele, opraševalcem nudile pašo, nam pa veselje ob pogledu na barvitost. Te vrste pestrost nam je ponudila Oktobrska ulica, in zato HVALA vsem stanovalcem in skrbnikom zelenih površin, ki tako lepo negujejo drevesa in grmovnice.
Ob zaključku smo se ustavile še pri mladi ladonji, navadnem koprivovcu (Celtis australis). Drevo Istre, ki je vaškim starešinam pomagalo, da so se odločali še bolj modro, iz mladosti prav dobro pozna tudi udeleženka sprehoda, ki se je rodila v vasi pri Poreču. Sveže zelena in pomladno igriva krošnja nas je pozdravila z nastavki plodov, ki bodo zreli (in užitni) jeseni. Kakšna škoda, da so nov ekološki otok ladonji postavili tik ob deblo. Tako bo verjetno že v par letih predstavljala ‘problem’ namesto veselja. Strinjale smo se, da bi lahko prostor načrtovali dosti bolj kvalitetno, če bi se bolje povezali gradbinci, urbanisti in krajinski arhitekti ter drugi. Želimo si, da se bi to zgodilo čimprej.
Zaradi nas, dreves, okolja in naše drage Zemlje.
(Prispevek je bil prvič objavljen v tedniku Mandrač na Svetovni dan Zemlje 22. 4. 2021.)