Drevo je življenje.
Je dih, je rast, so življenjski sokovi in energije. Je rojstvo, življenje in smrt.
Drevo ni le simbol življenja. Drevo je življenje sâmo.

Če se z njim ne znamo pogovarjati, še ne pomeni, da ne govori. Če ne čutimo njegovega utripa, še ne pomeni, da ga nima. Če ne prepoznamo, kdaj je veselo ali kdaj joče, še ne pomeni, da se njegovo razpoloženje ne spreminja.

Pomlad je, življenje se prebuja in tudi mi – počasi, a vztrajno. Vedno bolj spoznavamo sebe in različne vidike svojega bivanja, energij, zavesti … s tem tudi vedno bolj spoznavamo naravo, drevesa. Ko odpiramo svoja srca, ko si dovolimo videti druga bitja, življenje, ki buhti okoli nas, takrat vidimo tudi DREVO.
Ali vemo kaj je drevo? Ali pa bi morali vprašati KDO je drevo?

Bitje. Drevo je živo bitje, tako kot človek, delfin, roža ali kobilica.

Uradne razlage pojma pravijo takole.
DREVO:
_ Lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; … (SSKJ)
_ Samostalnik srednjega spola; pomen: Rastlina z značilnim pokončnim olesenelim deblom; besedne zveze: drevo spoznanja, drevo življenja; latinsko: arbor; (Prosti slovar)
_Lesnata rastlina, praviloma z enim, razločno razvitim deblom, ki se v zgornjem delu razveji v krošnjo. Odrasla rastlina doseže višino najmanj 5 metrov. Največja dolgoživa lesna trajnica. (Smernice za načrtovanje …).

V slovenskem pravnem redu status drevesa ni jasen. Ne znamo se odločiti ali je morda stvar, morda nepremičnina? O tem se je spraševala tudi raziskovalka Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij na posvetu o drevesih v mestu.
To, da ne vemo ‘kam bi z drevesom’, na poseben način kaže, kako smo zašli v svojem fokusu in odtujenosti od narave.

Dih. Drevo diha skozi svojo kožo – skorjo, skozi veje, liste, tudi skozi korenine.
Vsak naš izdih je darilo njemu – ogljikov dioksid, ki ga sprejme. Smo povezani. Ko naslednjič izdihnite, poglejte, kje je vam najbližje drevo. To bo prejelo. Ko naslednjič vdihnete se zahvalite za ta dar – če nebi bilo dreves, nebi imeli kaj dihati.

Utrip. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo drevesa utrip, ki bi ga lahko primerjali z bitjem srca. Tak, ki poganja tekočine po telesu, čeprav bistveno počasnejši od našega. Seveda so tudi drugi, ki v to dvomijo, a pri znanosti je pač tako.
Kdo ve, kaj vse bomo še odkrili … zdi se da smo pri razumevanju dreves (in rastlin na splošno) še precej na začetku. Ali pa je tako le v naši kulturi, medtem ko tradicionalna ljudstva to znanje še imajo in tudi naši predniki so vedeli več … čas je, da se spomnimo.

Govor in sporazumevanje. Ljudje si domišljamo, da smo razvili sofisticiran način komuniciranja, ponosni smo na naš izum interneta, ki nas povezuje. Pa drevesa, ki imajo že tisočletja svoj Wood Wide Web? Imajo in nobene potrebe po hvalisanju.
Drevesa govorijo. Pogovarjajo se med sabo. To so ugotovitve kanadske znanstvenice, ki je več desetletij raziskovala drevesa v gozdovih. Pa ne le da se pogovarjajo – pomagajo si in sodelujejo, kar je (spet) daleč od nekdaj uveljavljenih teorij tekmovalnosti.

Duhovno in energetsko bitje. Drevo je z energijami povezano z Zemljo in z Vesoljem, tako kot ljudje. To, kar smo včasih vedeli o našem svetu, o izmenjavi snovi in energije, je le nekaj odstotkov tega, kar je in kar se dogaja.
Včasih smo mislili, da smo ljudje (le) celice, tekočine, tkiva in telo, pa nam je vsak dan bolj jasno, da smo bistveno več, da smo tudi ali pa še bolj vse tisto, kar je vmes in okoli. Če ste (še vedno) prepričani, da vam energijo za življenje dajejo hrana, voda, kisik se vprašajte, zakaj se tako dobro počutite po sprehodu v naravi, ko hodite bosi, poležavate na soncu ali se dotaknete drevesa.

Rast in prostor. Drevesa za rast rabijo prostor tako nad zemljo, kot tudi v tleh. Ko jih posadimo se moramo zavedati, da bodo čez 10 let bistveno večja, kaj šele čez 50, morda 100 let, ko nas na svetu že davno več ne bo! Včasih so nas učili, da je podzemni del drevesa zrcalna preslikava tistega, kar vidimo nad zemljo. Ne drži. Večina korenin je pri naravno razraščenem drevesu do globine enega metra, v širino pa preplet močno močno presega širino krošnje.
Pri sajenju je treba poznati značilnosti posamezne drevesne vrste ter upoštevati tudi nova spoznanja in standarde.

Modrost. Življenje nosi svojo modrost. Tisto globoko, tisto, ki jo šele razkrivamo, o kateri se šele zares učimo. Naš planet ima modrost, pa tudi narava in drevesa. Kako ne, ko pa so na svetu že tako dolgo, bistveno dlje kot mi. Kako ne, ko pa si to modrost predajajo iz roda v rod, kot kažejo raziskave.
Nekatera drevesa so najstarejši prebivalci naše dežele. Stari očaki hranijo modrost in nam jo tudi predajajo. Znamo prisluhniti? Že naši stari so vedeli, da je treba pomembne odločitve sprejemati pod krošnjo stare lipe. Le zakaj?

Ljubezen. Življenje ljubi in rabi ljubezen, rabi skrb. Drevesa rabijo nego. Tudi v gozdu, še posebej pa v mestu. Če daš, tudi dobiš. A moraš vedeti kaj in kako. Še pri lončnicah je tako, da nobena ni enaka drugi – ena je ves čas žejna, druga pa se lahko zaradi pretirane ljubezni (vode) utopi. Tudi pri drevesih je tako in treba je poznati njihove potrebe.
Tudi s tem se uvarja ARBORISTIKA, veda o gojenju (negi) dreves, ki temelji na poznavanju drevesne biologije (Shigo 1991). Arborist pa je strokovnjak za drevesa in druge lesne rastline, praviloma v mestih, v urbanem okolju, ki ga želimo angažirati, kadar naše drevo potrebuje nego.
Drevo se odzove na vsak poseg, vsako rez. Nega dreves je odgovorno delo – pomilite, režemo vendar živo bitje! Če popravilo mize zaupamo mizarju, ki ve, kako z lesom, ravnajmo tako tudi pri drevesih – nega dreves zahteva znanje in spoštovanje.

Osnove. Drevesa so živa bitja in imajo telo. Imajo korenine, deblo in krošnjo. Za življenje potrebujejo VSE dele svojega telesa in vsi morajo biti v dobri kondiciji. Se sliši banalno?
Še bom pisala o teh ‘banalnih preprostostih’, še posebej v povezavi z nego dreves v mestih, na primer:

  • Drevo je živo, zato ga moramo obravnavati čisto drugače kot drog javne razsvetljave.
  • Drevo poškodb ali ran ne zaceli, temveč jih omeji in prerase.
  • Drevesa za rast rabijo zemljo in ne robnikov ter asfalta.
  • Drevesa imajo večino svojih korenin do globine enega metra, saj globlje (predvsem zaradi odsotnosti zraka) nimajo kaj početi.
  • Poznamo tri ravni obrezovanja – rahla, zmerna in močna rez. Močna rez pomeni odstranitev 15 % vej. Toliko drevo še prenese. Vse kar je več, zapusti trajne posledice na drevesu.

Bistvo. Osnove je treba poznati, treba je imeti (ali ustvariti) dobro bazo. Če poznamo osnove in če se tega resnično zavedamo, potem lahko razumemo, da drevesu škodimo, kadar mu odstranimo polovico krošnje, vemo, da ne more črpati energije vesolja, če mu odrežemo vrh, vemo, da ga zadušimo, če mu zasujemo korenine ali tla asfaltiramo.

Pozabili smo, kaj je bistvo življenja, kako življenje podpirati, kaj pomeni živeti z naravo in njenimi zakoni, kakšno nego potrebujejo drevesa. To se nam zdaj vrača (tudi v obliki neurij, vetrolomov, poplav …). Če želimo sobivati, moramo spoštovati življenje, neskončno in stalno spreminjajoče se, odvisno od zraka, vode, hrane, prostora in ljubezni. Življenje, ki je povezano s kozmosom, življenje, ki si želi dajati in je hvaležno, če njegove darove sprejmemo. Pa naj bo to senca, svež zrak, prijeten zvok vetra v krošnji, objem …

Naš svet je svét. Svetost, svetloba in življenje.
Čas je, da smo v svetlobi in ljubezni in da podpremo življenje. Čas je, da se spomnemo, kar smo pozabili.

Čas je, da se pomaknemo od Brezsrčnosti k spoštovanju Življenja.

 

 

Več o vsem in še čem pa v nadaljevanju, v rubriki Od B do Ž.