Slonela sem na ograji terase in opazovala ulično zasaditev. Videti je bilo popolno – lepa drevesa, pravilno vzgojena in negovana, primerno urejeno rastišče, pokrovne rastline … nova ureditev … kot slika iz kataloga.
Pred letom dni sem se v francoskem mestu udeležila začetka predsedovanja Francije Strategiji EU za alpsko regijo. Takrat še nisem vedela, da bodo vsi drugi mednarodni dogodki odpovedani in da se bomo srečevali le še preko ekranov. Ko sem sodelovala na konferenci in v različnih razpravah o razvoju regije, se mi ni niti sanjalo, da se bodo že kmalu na nek način uresničili moji prebliski v stilu ‘kaj pa če turizma sploh nebi bilo več? … kaj pa če nebi več potovali? … kaj pa če …’
V hladnem sončnem jutru sem na poti od ‘male terase’ do kongresnega središča opazovala drevesa – kot običajno, kadar sem v mestu ali kjerkoli. Res lepo. Od nekdaj sem rada potovala, kot krajinsko arhitektko pa me v mestih vedno pritegnejo ulične zasaditve, parki, pokopališča … Lepo je videti kaj novega, še posebno lepo pa je to videti, ko je res lépo. In ko je za drevesa lepo poskrbljeno. Morda je to tisto ‘lepše’, ki ga imam v mislih, ko pred potovanjem na vprašanje »Kam pa kam?«, prijateljici odgovorim: »Na lepše!«
Urejenost mestnih zelenih površin, parkov in vrtov je del francoske tradicije. Le kdo še ni slišal za kraljevi vrt Versailles ali pariške Elizejske poljane? Tudi v sodobnih ureditvah je veliko lepega. In kar je resnično lepo, to ni takšno le na zunaj. Pri zasaditvah se vidi in čuti, da so drevesa posajena z vsem spoštovanjem in ob upoštevanju visokih načrtovalskih in arborističnih standardov. Primerno izbrana drevesna vrsta, zdrave in lepo oblikovane sadike, dovolj velik rastni prostor … Ko vse to vidim, mi poje srce in sem vesela skupaj z drevesi.
Potem pa se pojavi tisti tihi glasek: »Kaj pa mi? Kaj pa pri nas?«
V Sloveniji imamo znanje za načrtovanje zasaditev ter nego dreves in tudi vedno več strokovnjakov in dobrih praks, ki pa se zelo počasi uveljavljajo. Res počasi. Vendar se! Ostanimo optimisti. Imamo krajinske arhitekte, imamo usposobljene arboriste … želeli bi si jih še več. Predvsem pa si želimo, da jim prisluhnejo tudi odločevalci, naročniki, investitorji. Pravila dobre arboristične prakse niso nekaj neoprijemljivega, nasprotno. Zapisana so v raznih dokumentih, imamo tudi strokovno literaturo kot je npr. priročnik Mestno drevje, ki je izšel že pred 10 leti in bil tudi ponatisnjen. Je kot nekakšen katalog dobrih (in slabih) praks, predvsem pa poln strokovnih smernic. Imamo tudi nacionalni program za usposabljanje, organizirajo se predavanja in tečaji, praksa se uveljavlja skozi prizadevanja posameznih strokovnjakov, negovalcev dreves in tudi lokalnih skupnosti. Nekatera mesta, med njimi Maribor, so že pred več kot desetletjem določila ‘pravila igre‘. Tudi drugje sledijo in se trudijo, vedno več je dobrih praks, a še več izzivov, kar je lepo pokazal lanski posvet Kako skrbimo za drevesa v mestih? Vsi si želimo, da svojo nalogo opravi tudi država.
V javnosti se širi zavedanje o pomenu zelenja v mestih – le kateri ‘meščan’ ni v zadnjem karantensko obarvanem letu občutil vseh ugodnosti, ki jih v naša življenja prinašajo drevesa in parki v neposredni bližini naših domov? Vsako leto krajinski arhitekti, gozdarji in drugi strokovnjaki izvedemo številne javne dogodke za osveščanje, tudi v okviru meseca krajinske arhitekture. Pogovarjamo se o negi dreves, vedno znova tudi o osnovah: O tem, da je drevo živo bitje, da kot vsa druga potrebuje dovolj prostora – tudi v tleh, da lahko korenine dobijo dovolj vode, hranil in zraka. O tem, da ima lahko premočna rez vej ali korenin usodne negativne posledice in da drevo ni kot lesena klopca, ki ji preprosto prikrajšamo sedalo, če je prevelika za naš vrt. Prikrajšanje je lahko za drevo usodno in vedno več nas je takih, ki to razumemo, pa tudi čutimo. Potrebno je oboje – tako znanje, kot tudi čut za drevesa. Če nego dreves zaupamo usposobljenim in srčnim strokovnjakom, bo za drevesa poskrbljeno v skladu z najvišjimi arborističnimi standardi in tudi z velikim občutkom. Z ljubeznijo do dreves.
Ko sem v tistem februarskem jutru slonela na ograji terase in opazovala drevesa, ki so se kopala v mlečni svetlobi, poslušala tako domač zvok oglašanja galebov, klepet sprehajalcev psov … sem zagledala napis. Na tleh, prav na sredi pred mano, je bela črta ločevala dva stavka: Kdo smo bili \ Kaj smo postali
Časi sprememb … bilo je čutiti tudi v tistem jutru. Spraševala sem se, kaj sem bila, kaj sem postala, na katere poti se še podam, kaj nam bo prineslo leto …
In potem … potem je po ulici pripeljal tovornjak z rumeno črnim napisom. Hertz. (Srce.) Počasi, prav počasi je prečkal črto in se premaknil na drugo stran.
Tako, zdaj smo postali.
Počasi, a zelo intenzivno se spreminja cel svet in mi z njim. Vedno več je srčnosti in s tem tudi spoštovanja do sebe, soljudi, svoje zemlje, narave, dreves. Uživam v odkrivanju sveta in … kaj ni ravno srce tisto, ki prepozna lepoto? Čeprav rada potujem, v zadnjih mesecih nisem pogrešala ne hrupnih železniških postaj, ne brezdušnih letališč, ne tujih drevoredov in ulic … tudi, če so morda lepe. Lepše? Zelo si želim lepih, zdravih in srečnih dreves v svojem domačem kraju in povsod po naši deželi. Verjamem, da se bomo združili v znanju, izkušnjah in ljubezni do dreves ter si naredili, da nam bo lepo tudi doma. Najlepše.
“Povsod je lepo in doma je najlepše.”
