Dnevi pred zimskim solsticijem. Oblaki se ovijajo okoli dreves … drevesa se odevajo v oblake, v tihoto. Zagrinjam se z dekco, puloverji, šali. A ne preveč, saj so dnevi topli. In vlažni, predvsem zelo vlažni. Ko se burja umiri, je na Krasu prisotne več vode … mehkobe.
Umirí. Biti v miru, u-míri po domače. V tem času se to čuti kot povabilo in potreba, skoraj nuja. Drevesa so u-míri, skale, zemlja. Um-mirim. Umirim se. Po dinamičnem letu, ko je bilo za ‘preživetje’ treba dihati pospešeno in s polnimi pljuči, po aktivnem poletju in obilja polni jeseni, je zdaj čas za počasnost in izdih.
Sveti Svet zaključuje svoj cikel in moje bitje z njim. Drevesa, skale, trave … svetlobo so shranili globoko vase … prišel bo čas, ko bo spet vse zasijalo navzven. A ne še, ne še. Počasi, po časi, po kozmičnem časi.
Ždim v gnezdu, ob peči. Kaj se dogaja ‘tam zunaj’? Menda je svet v nor-ost-i … bo že res … ne sledim. Nič mi ne kor-isti, če sledim s-kor isti vsebini, informacijam med katerimi v nebo kričijo prežete s strahom. Če nisem pozorna, se prilepijo name in potem je moj svet zakrčen, manj (pre)točen. Raje izdihnem … in še enkrat in še enkrat in ponovno … in steče.
A nisem v vakuumu. Skozi okno prihaja zvok motorke s hriba. Gozd na pobočju že nekaj tednov zadržuje dih … in nekateri z njim. Tako zelo želim drevesom in gozdu, tudi prebivalcem gozda in sprehajalcem, sebi, da bi se ta proces zaključil, da bi že enkrat posekali, kar nameravajo, da bi vsi skupaj izdihnili to agonijo, bolečino, trpljenje. Izdih … kmalu.
Z levega brega mesta se sprehodim na desnega. Ne čez reko, pod tiri. Na desnem grem do lipe, kateri namenim trenutek. Ne glede na to ali in kako se mi mudi, postojim, jo pozdravim. In sebe: po-zdravim. Dotik njenega debla je čisti izdih. Energija steče skozme, vanjo in v Zemljo. Začutim telo in njen mir, stabilnost, njeno živost, ki se povežejo z mano. Podarim presežke ognja in zraka, s hvaležnostjo sprejemam zemljo in vodo. Draga sostanovalka me zmehča in utiri. Hvala za izdih.
Misli odtavajo k vodi, morju. Potop … spust … prepuščanje globinam, pot v izdih … počasen … v globino, še globlje, še globlje … vsak trenutek je dolg večnost, celo telo prisotno, vsaka celica v zavedanju lastnega bitja. Izdih … še globlje, globlje … tišina, časa ni. Dokler bitje ne začuti, da želi živeti in zaplava spet proti svetlobi … zadnji metri so kljub premikanju telesa zdijo kot postanek, umiritev. Del procesa, brez katerega ni živega premika na plano, v svetlobo. V nov vdih, nov krog.
Na obali večer. Veter je pojenjal in morje se umirja. Valovi so odmev popoldneva, ko v mraku legajo na obalo. Pomirjajoč zvok v ritmu diha. Morje se oddalji od obale … vdih … val za trenutek zastane v zraku, pripet na nevidno nitko neba, preden se vrne in razlije po peščeni obali … šššššššššš … izdih. In znova … se morje povleče nazaj, vase, zajame sapo, napolni val, se dvigne … za hip obvisi, kot bi okleval … in se v izdihu vrne v objem zemlje … ššššššš …. In znova …
V zavetju svojega gnezda poslušam tišino in diham počasi, globoko. Vdih 1, 2, 3, 4 … zadržim 1, 2, 3, 4 … izdih 1, 2, 3, 4 … zadržim 1, 2, 3, 4. Ko po dolgem izdihu ob-mir-ujem, po-čakam, opazujem, zaznavam … kaj je v meni, kaj umira, kaj čepi, kaj šviga sem in tja … samo sem. Čutim ne-gibanje dreves pred oknom. Izdihu so se predala že pred tedni. Potapljam se v mir in praznino, ki sledi izdihu. Zadržim, a vendar ne držim. Nič, iz katerega se lahko rodi vse. Ko izdih pelje v izpraznitev, postanek pa je premor pred novim začetkom, novim ciklom.
Večerni ogenj pojenja. Kar nekaj polen je transformiral v toploto … drevesa in ogenj so dala živost, podpirala življenje … božanje z zublji, pomešani z vetrom, v neskončnih valovih utripa in diha. Zdaj le še tlenje. Le lučke žerjavice pričajo o živosti dneva … migotanje, ki jenja v izdih, sprošča celotno moje bitje.
Izdih kot zaključek. Izdih kot izpraznitev. Privoščim si ga v najkrajših dnevih in dolgih nočeh ter se predam zimskim globinam. Kot je po naravi.
Šele kasneje, precej kasneje, ko me zvezde in Sonce spet povlečejo k sebi, ko me drevesa spet živo pozdravijo … ko burja na novo prediha Svet in je v krošnjah zgovorna in igriva, drugačna kot v teh tihih kratkih dneh … ko Svetloba zažari v svetlejših tonih … takrat, šele takrat se spet predam v dih … povezana z vdihom Sveta.