V petem letu delovanja se Bela breza ne ukvarjam le s preprečevanjem sekanja in podiranja, ampak tudi z nego in vizijami za saditev dreves. In z morjem.
Med drevesi živim, srečnica. Dobro se počutim med hrasti, gabri, bori … posebej vesela sem vsake bukve, ki jih je na Krasu malo. Vsa so moja skupnost, moje zatočišče in podpora. Zato še toliko raje delujem njim v prid.
V zadnjem letu sem imela priložnost sodelovati pri načrtovanju ozelenitve svojega nekdanjega domačega kraja. Projekti vezani na zeleno infrastrukturo rastejo kot gobe po dežju, kar kaže na nek pozitivni trend v sicer tako ‘trdih’ in betonskih političnih ter programskih sistemih. Če razpis zagovarja saditev dreves, v to zdaj zagrizejo tudi pripravljavci projektov. Srčno upam, da bo predlog uresničen in da bodo drevesa naselila ulice, trge in parkirišča meni še vedno tako ljubega obalnega mesta.
Svojo ljubezen do dreves vedno zelo rada delim z mladimi. Prenos ljubezni je tak prijeten tok, ki se pospeši, ko smo skupaj. Ko se sprehodimo po gozdu in razpredamo o drevesih, sobivanju … z mlajšimi pa se malo bolj posvetimo občutenju gozda in dreves ter zanemarimo zapletena ‘znanstvena’ dejstva. Spomladi se s skupino žensk podam v kraško gmajno – Kaj pomeni doživeti gozd? Kaj pomeni živeti gozd? Kaj nam pomeni gozd blizu doma? Vsaka svoja opazovalka … zaznavamo, čutimo … obogatene v skupnosti.
Modrost, ki se je letos ukoreninila v meni, je, da se svet zelo spreminja tudi z vidika odnosa do narave. Pred nekaj sto ali tisoč leti smo Zemljo predvsem in samo izkoriščali. Potem smo ugotovili, da to ni dobro in smo začeli z varstvom. Rodil se je boj med varstvom in razvojem. A prihaja nov čas, ko tovrstno varstvo ne bo več aktualno. Vemo, da je Zemlja čudovit in veličasten organizem, ki je sposoben fantastične regeneracije, samo obnove. Včasih je potreben le čas … le to, da jo malo pustimo pri miru. Jo spoštujemo, prisluhnemo njenim potrebam … v skrbi, negi, prisotnosti in ljubezni … Zemlja si zna in zmore pomagati sama, tako kot drevesa. Vloga ljudi pa vseeno ni zanemarljiva. Zdaj vem, da Zemlje ne morem rešit, lahko pa ji pomagam tako, da jo negujem, da skrbim zanjo. Da spoštujem, ljubim in negujem vode, morje, tla, živali … drevesa.
Že nekaj mesecev skrbim za drevesa in grmovnice ene od javnih zelenih površin v mestu. Bolj kot jih negujem, bolj se v meni krepi RAdost, bolj so rastline lepe in zdrave, več veselja vidim na obrazih obiskovalcev parka … in vse bolj mi drevesa in rože veselje vračajo. Tudi zadovoljstvo ob delu z vrtnimi škarjami in žago je veliko – končno ne gre le za besede, priporočila, smernice. Je priložnost, privilegij in odgovornost, ko iz mojega srca energija steče neposredno skozi roke v drevo … in z njega nazaj vame, v park, v mesto.
Še vedno rada kaj napišem in sem vesela sodelovanja s časopisi ali povabila na predavanje. Še raje o tem govorim med drevesi, tako kot poleti na sprehodu v Novi Gorici, kraju evropske prestolnice kulture 2025. Kultura na vsakem koraku … tudi kultura nege dreves?
Med drevesi se počutim zelo dobro. Sem pa presrečna, da morje ni daleč. Ves čas ga slutim v zraku, sonce zvečer ostane še dolgo z njim … Ko ga pogrešam, se vzpnem na hrib, kjer mi pogled seže do srebrne gladine. Ah, ta lepota, čista tekoča svetloba.
Vedno znova se vračam k njemu. Tudi pri delu. Hvaležna sem za novo priložnost sodelovanja z upravljavci morskih zavarovanih območij. Tokrat sem se posvečala raziskovanju trajnostnih praks v turizmu in obiskovanju ter pripravila predloge za izboljšanje upravljanja. Želim si, da se v čim večji uresničijo – tako bo dobro za ljudi in za morje. Za lepše sobivanje ljudi z naravo
»Ti si ena taka mangrova«, mi je nekoč prijazno zabrusil prijatelj.
Korenine imam na različnih koncih dežele, nekaj tudi v morju. Drevo in morje … moji ljubezni. Slana voda v meni se poveže z vodo plitvega morskega zaliva, ki je del svetovnih oceanov. Moje srce se poveže v eno.
Breza, pionirska vrsta, ki ljubi svetlobo, mangrova z nogami v morju, ki ščiti obalo … večkrat si želim, da bi bila tudi kot hrast, trdnega in obstojnega lesa … a v tem življenju zaenkrat ne,
Želim si čim več delati z rokami – negovati, skrbeti … pa tudi širiti vrednote in biti navdih. Svetovanje je koristno in kot sem se naučila že pred časom: Ljudi lahko v boljše in naravi prijazno življenje predvsem povabim, v to jih ne morem prisiliti. Lahko osvetljujem, svetujem … še raje sem na-v-dih … da sem … in kdor želi, lahko diha z mano.
In tako rastemo in plovemo skupaj … iz leta v leto, iz kroga v nov krog … Po-časi …po kozmičnem časi … kot drevesa.
Hvaležna vsem za srčno sobivanje – drevesom, morju in ljudem.