Danes je pri meni zacvetela mirta. Razveselili so me prekrasni beli cvetovi drage mirtice, ki sem jo lani prinesla z obale Jadranskega morja. Kot da sem z njo prinesla tudi mir tistega prostora. Mir-ta, ta mir, ki si ga želim in po njem hrepenim.
Mir je več kot le odsotnost vojne. Je mir v mojem domu, mojem kraju, v meni. Za vsakega je kaj drugega. Zame je včasih tudi to, da ni nič, da se nič ne dogaja in da ‘se ne dogajam’. Da se upočasnim, ustavim, ustavim um, da se um-mirim. »Daj mir že enkrat!« slišim reči mamo otroku, deklico psu, sebe svojemu umu. Pa naj to pomeni utihni, ne zganjaj neumnosti, ne teži, miruj … Pomaga ko ždim, kot Metod Žumec v knjigi Spregledana slovenščina zelo dobro razloži meditacijo. Ko se ustavim, um-mirim, globlje zadiham, osredotočim na svoj notranji svet … ko ždim, lahko prepoznam mir – ta, ki je že v meni.
»Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me, kam?« – France Prešeren
V turbulentnih časih, ko vsi hitimo in ‘komaj dihamo’, mnogi globoko hrepenimo po miru. Ko imam možnost se umaknem v tihoto, na oddaljen kraj brez prometa, luči, ljudi … a pogosto to ni mogoče in če mir želim doma, v vsakdanjem življenju, mi pomaga, da se najprej ustavim. Če si želim svet, ki manj nori, ki je manj pod pritiskom vsega kar je, moram tudi sama nehati pritiskati. Če želim, da svet ne divja naokoli, ko niti ne ve(m) kam … se moram najprej ustaviti jaz. Biti pri-miru.
V mladosti sem dosti begala po svetu. Veliko iz radovednosti in radoživosti, nekaj tudi zaradi ne-miru. Spomnim se svojih popotovanj v Rim – več študentskih pomladi sem se na potovanjih podala v to mesto polno znamenitosti in zgodovine, tudi nemirne. Mesto je divje živahno, polno hrupa, prometa, glasnih in strastnih domačinov, kot se za deželo in glavno mesto spodobi. Rim kot nasprotje miru (prebran v obratni smeri)? V italijanščini Roma … obratno od Amor? Mir in ljubezen, želimo si ju z roko v roki. V mestih to najdem vedno težje. Rastline mi pomagajo.
Mirta simbolizira ljubezen, družinsko srečo, mir in lepoto.
Rimski vojskovodje so menda po zmagovitih pohodih na glavi nosili venčke iz mirte. Ahh, kako lepo, pa vendar naj bo to podoba preteklosti, odmev v odhajanju ko plovemo v svet brez vojsko-vodij in zmagovalcev.
Mir vedno bolj cenim. Ne-mir so zame avtomobili, tovornjaki, ljudje, nešteto izgovorjenih besed … predvsem hrup in trušč v vseh možnih oblikah, niansah, frekvencah. Sem kot breza, še bolje trepetlika … tisto drevo, ki svoje liste, senzorčke, obračam kot ogledalca in vanje (u)lovim vetrc, za katerega se zdi, da ga ni … ko čutim nekaj, nevidno sapico, vsak moj ‘list’ trepeče, ko se me ‘to nekaj’ dotakne. Ko vzvalovim tudi sama. Morda le z vibracijo človeka, ali pa ne-vidnimi valovi, ki me dosežejo po zraku, izbruhi sonca in še čim, za kar sploh ne vem, da je. Hrepenim po miru, po praznini. A vendar niso vsa valovanja slaba! In ker ne živim na samotnem otoku in se tja (vsaj zaenkrat) ne nameravam preseliti, si zelo želim naučiti se živeti s tem – ne le preživeti, ampak živeti dobro. Biti v svoji, notranji praznini. Morda se predati vsem valovom in jih (s)pustiti skozi? Da samo so … da samo sem.
Ko je kriza in sem zelo razpršena naokoli, mir najdem na obali, kjer v zatišju pred burjo utihnejo drevesa, celo morje … brez zvokov narave. Ko je bonaca in je morje pri-miru … kot na kakšen meglen zimski dan, ko sta nebo in morje eno in ni nobenih zvokov … a tudi poleti, v brez-vetrju. Tam živi mirta.
Mirta na slovenski obali raste le na eni ali dveh lokacijah, v južnih krajih ob Jadranskem morju pa je zelo razširjena. Opazujem jo na zemlji, ki je dana od mame – dal’mati-ji, kako raste tik ob od sonca obsijanem svetlem svetem morju, le skale so med njo in valovi. Prija ji sonce, kamnita tla v katera požene globoke korenine, tudi sušo, sol in močen veter dobro prenaša. Vednozelena, krasna s svojo bleščečo zeleno barvo usnjatih listov, krasna, ko se pozno v maju ali juniju odene v belino cvetov. Ah, ta mir, mirta draga, bela, bella. Beli cvetovi s petimi čašnimi in venčnimi listi, podobni kot pri dragi jablani … a s številnimi prašniki, ki čarobno štrlijo iz cvetov – do petdeset jih imajo! Moja mirtica je v loncu, da jo lahko postavim na toplo ali v hišo, saj je na Krasu premrzlo, da bi prezimila na prostem.
Nedaleč ob obali rastejo jagodičnice, pa škrlatnoplodni brin, ki ravno tako dobro prenaša vročino in sonce. A mirta je še bližje morju in še bližje meni … želim si biti ta mir, kot ona ob morju, z belino. Pri navadni mirti (Myrtus communis) je znana tudi podvrsta – Myrtus communis subsp. tarentina. Morda pa jo poiščem, najamem (rentam), to drobnolistno mirto, ki so jo poimenovali ta-rent-tina.
Beli nedolžni cvetovi. Bela, barva miru. Barva, ki vsebuje vse barve barvnega spektra … vse barve ljudi? Ni presenetljivo, da bela zastava pomeni pre-mirje. Belina … sredi vročine, prometnega kaosa, vetra in nemira sveta, zaprem oči in se premaknem v tihoto ob morju, ali na zimsko kraško planjavo, ko burja poneha in vse ždi v belini in tihoti s snegom pokrite zemlje. Obožujem belo. Poleti in pozimi. Belina me vabi v mir.
Brez vojn … želim si tak svet. Mir v ruščini pomeni tudi svet. Je to vendarle bistvo našega planeta? Bomo to znali (za)živeti? Največ kar lahko naredim je, da se vedno znova potapljam v mir v sebi. Ker je to pogosto težko, si pomagam tako, da poiščem mirne kotičke v naravi, brez hrupa, besed in zvokov ljudi. Kjer je tišina še globlja, kjer je tihota. Kjer lahko začutim tihi sveti svet. Ko samo sem. Ždim. Na Krasu je to v kakšni vrtači, v gozdu … tu in tam se zatečem k morju, na jug, kjer raste mirta. Lepa, zeleno bela, mirna. Ljubezen.
»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« – Gandhi
